Porno v rdečih številkah

Dobiček vodilnih ameriških studijev se je po letu 2003 malodane prepolovil. V prvi vrsti menda zaradi »zakonsko regulirane« produkcije oziroma naraščanja števila pornografskih filmov, v katerih seksajo politično korektno, torej s kondomi. Ti filmi se prodajajo občutno slabše. Sploh pa na evropskem tržišču. Kar je po svoje razumljivo. Publika, ki konzumira pornografijo, zahteva pravo stvar, seks brez vsakršnih omejitev. Občinstvo se namreč dobro zaveda, da je v resničnem življenju njihov seksualni užitek močno odvisen od kondomov, zato jih vsaj v izmišljenih zgodbah noče videti. Pornografija ni spolna vzgoja, pornografija je žanr.

Leta 2000 je ameriška pornografska industrija ustvarila rekordnih deset milijard dolarjev prometa, od tega debele štiri milijarde s trdoerotičnimi filmi. V približno 5.000 videotekah širom ZDA so istega leta zabeležili 711 milijonov izposoj nosilcev zvoka in slike s pornografsko vsebino. Do konca leta 2002 so omenjeni statistični podatki narasli za slabih deset odstotkov, specializirane prodajalne in videoteke pa so letno razpolagale s skoraj 11.000 novimi pornografskimi naslovi. Skoraj tisoč naslovov mesečno. Ali drugače, natanko trideset novih porno filmov na dan. Kako je to mogoče, se sprašujete. Enostavno, vsak trdoerotični studio, ki da kaj nase, vsako sceno proda najmanj štirikrat: prvič pač premierno v popolnoma novem filmu. Drugič v tematski kompilaciji, se pravi Best of Anal ali kaj podobnega. Tretjič v kompilaciji, posvečeni določeni igralki ali igralcu, se pravi v stilu Best of Jenna Jameson. In četrtič, v kombinaciji prve in druge kompilacije, za katero si je treba zgolj izmisliti koncept ali izdelati posebej vznemirljiv ovitek. Kar lahko ob podpori kreativnega tima ponovite dvakrat, trikrat in zanesljivo se nihče ne bo pritožil. Do nedavnega je bilo skrbno podmazano kolesje ameriške pornografske industrije resnično orjaška institucija. Tako velika, da so jo morali opaziti tudi čistunski fanatik George W. Bush in njegova ultrakonservativna koalicija.

Prihodek pornografske industrije, ki je tudi v zaostrenih ekonomskih razmerah konstantno naraščal, se je konec leta 2003 prvič po letu 1972, ko je v ameriških kinih štartalo Globoko grlo, zmanjšal. Samo v prvi polovici leta 2003 za neverjetne tri odstotke. Kar na letni ravni predstavlja primanjkljaj v višini najmanj 350 milijonov dolarjev. In nič ne kaže, da bi se ta trend v kratkem ustavil.

Zakaj, sprašujete. Odgovor lahko razčlenimo na pet točk. Prvič, Busheva administracija na svetovno epidemijo aidsa odgovarja s programi za abstinenčno vzgojo, za katere je v zadnjem obdobju namenila petnajst milijard dolarjev. Skratka, nepredstavljive vsote namenjajo zato, da bi ljudi prepričali, naj ne seksajo. Uporaba kondomov kot najbolj učinkovitega sredstva za zaščito pred aidsom, spolno prenosljivimi boleznimi in nezaželeno nosečnostjo ni bila predmet diskusije niti v enem samem samcatem programu. Drugič, Busheva administracija je z vladnih spletnih strani izbrisala vse informacije o kontracepciji, splavu, spolno prenosljivih boleznih in spolnosti nasploh.

Tretjič, maja 2002 je pravosodni minister John Ascroft vodil seminar o prepoznavanju propagiranja obscenosti in izvajanju kazni na tem področju, ki se ga je udeležilo 94 državnih tožilcev. Med povabljenci je bilo najmanj ducat vodilnih predstavnikov religioznih skupin, ki zagovarjajo cenzuro. Četrtič, sklicevanje na sklep ameriškega Vrhovnega sodišča, ki je leta 1973 razsodilo, da je nemogoče določiti univerzalno definicijo obscenosti, kajti v sodobni družbi je definicija obscenosti prepuščena vsakemu članu te družbe posebej, je postalo irelevantno. In petič, agenti ameriške imigracijske službe pogosto šikanirajo, javno izpostavljajo ter zaslišujejo evropske igralke, ki imajo dovoljenje za snemanje trdoerotičnih filmov v ZDA, ter jih uvrščajo jih na spiske potencialno sumljivih oseb.