Prekomerni odmerki trde erotike

V ameriški novejši zgodovini sta že dve komisiji dognali, da ne obstajajo nikakršni verodostojni dokazi o tem, da bi izpostavljenost materialu z eksplicitno seksualno vsebino vodila v delinkvenco in spodbujala seksualno nasilje. Prvo je leta 1970 ustanovil predsednik Richard Nixon, drugo pa je leta 1986 zbobnal predsednik Ronald Reagan. Toda republikanski zagovorniki morale pod vodstvom disleksičnega Georga Busha mlajšega se ne dajo. Industrijo za odrasle vztrajno napadajo z enim samim ciljem: preusmeriti poglede javnosti od resničnih problemov, ki pestijo ZDA. Kolaborantov v 'najbolj svobodni deželi na svetu' zlepa ne zmanjka.

Ameriško združenje Svobodni brez pornografije zbira bolj ali manj verodostojna pričevanja ljudi, ki so se tako ali drugače uspeli ozdraviti domnevne zasvojenosti s pornografijo. Združenje deluje v spregi z Nacionalnim svetom za spolno odvisnost, zvezo psihiatrov in terapevtov, ki promovirajo zdravljenje tako imenovanih spolnih zasvojenosti in se borijo za uradno priznanje tovrstnih diagnoz s strani psihiatrične stroke. Skratka, slehernega uporabnika pornografije želijo razglasiti za čustveno labilnega in potencialno nevarnega odvisneža ter ga poslati vsaj na opazovanje, če že ne na zdravljenje v eno od njihovih ustanov, kar je v popolni rimi z Bushevimi skrajno desničarskimi nazori in refrenom, da je varnost važnejša od svobode. Odveč je poudarjati, da konservativni desni radikalci, ki jim je med Bushevo vladavino še dodatno zrasel greben, nevarno manipulirajo z dognanji stroke.

"Če vprašate mene, ali pornografija povzroča odvisnost, vam bom odločno zatrdil: ne, pornografija ne povzroča odvisnosti,« pravi dr. Robert Weiss, eden od direktorjev Inštituta za spolno okrevanje. »Če ne bi bilo pornografije, bi se kompulzivno obnašanje osredotočilo na nek drug objekt. Pretirana navezanost na pornografski material je lahko le simptom neke globlje zakoreninjene motnje. Tudi pri zasvojenosti s seksom dejansko sploh ne gre za seks, ampak za način lajšanja napetosti, za ventil, skozi katerega se sproščajo ljudje, ki niso kos stresu ali določenim težavnim okoliščinam. Njihovo obsesivno spolno vedenje je poskus, da bi nekako prevzeli nadzor nad svojim življenjem."

Kljub neizpodbitnim dokazom, da gre pri teorijah o zasvojenosti s pornografijo za psevdoznanstveni hokus pokus, na katerega se šlepajo radikalne feministke in republikanska moralna večina, se v ZDA sveta vojna proti industriji za odrasle vztrajno nadaljuje, število antipornografskih združenj, zvez, zavez in krščanskih milic pa narašča iz dneva v dan. Flyntov Hustler je med najbolj fanatičnimi izpostavil združenja: Morala v medijih, Ameriška družinska zveza, Žrtve pornografije in Enkrat je dovolj, ki so v skrbi za javno higieno združili svoje moralistične sile. Parole, s katerimi bombardirajo javnost, so daleč od demokratične kulture dialoga, še najbolj potegnejo na dikcijo, ki zaudarja po fašizmu: "Zaščitimo tradicionalno družinsko celico in krščanski sistem vrednot; zaščitimo nedolžne; obnovimo moralne temelje ameriške kulture; ustavimo seksualni holokavst." Ali pa: "Pornografija zasvoji bolj kot alkohol in droge; odvisnost od pornografije pridobiva razsežnosti epidemije."

Na začetku Busheve vladavine je celo domnevno resni časnik New York Times objavil članek z naslovom "Kiberseks rojeva psihološke motnje", v katerem se dva doktorja znanosti nista mogla zediniti, ali je pornografija bolj nevarna kot heroin ali kot 'crack'. Mimogrede, neizpodbitne resnice, da ameriška mladina v glavnem umira zaradi avtomatskega orožja, ki ga je moč kupiti takorekoč v vsakem supermarketu – tudi tam, kjer je že prodaja Playboyja, kaj šele trdoerotičnih publikcij, strogo prepovedana – se 'razgledanim' dušebrižnikom ne zdi vredno komentirati.