Kot je (ne)znano, so lahko oblasti v naši nekdanji skupni domovini do leta 1976 posameznika, pri katerem so našli več kot eno pornografsko revijo, teoretično strpale v zapor za tri leta. Po letu 1976 je ta zakon padel v pozabo. Leta 1974 je na XIII. simpoziju jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo v Mostarju slovenski pravnik Ljubo Bavcon celo predlagal, da se pornografijo izvzame s področja kriminala v ožjem smislu. Ostali se tej pobudi niso čudili, kajti prihajala je iz Slovenije, ki za razliko od ostalih republiških in pokrajinskih zakonodaj ni kazensko preganjala homoseksualnosti, lahko pa je kazensko ukrepala v primeru moževega posilstva žene.

Na liberalnejši zapis o pornografiji smo pri nas naleteli v knjigi dr. Alexa Comforta Spolne radosti iz leta 1972, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 1984: Comfort pornografijo v omenjeni knjigi uvrsti med "začimbe in posladke" pri spolnih odnosih in jo označi kot nekaj, v čemer večina normalnih ljudi uživa, kajti gre le za ogledovanje erotičnih podob in prebiranje spolnih fantazij - zaradi tega pa morajo tisti nenormalni zapravljati čas in denar, da to preganjajo. Comfort tudi trdi, da ne drži, da bi pornografija vzburjala samo moške, kar je še vedno nekakšno železno pravilo pri izdajanju tovrstnega materiala. Vse skupaj je torej le nekakšen dodatek k sanjam in igri tako moških kot žensk.
Kar se takratnega tiska tiče, je ta bolj ali manj objavljal slike nagic, pa še te so bile le v okras široko profiliranih revij, kot so bile Start, Reporter, Adam i Eva in podobne, ki so se s seksom v sliki in besedi ukvarjale le informativno, največkrat skozi reportaže. V osemdesetih je sledil razmah videotrga in na bolšjakih so se začele pojavljati prve piratske videokasete s pornografsko vsebino, ki so šle za med - tako med odjemalci kot tudi med organi zakona, ki so jih vztrajno zaplenjali.

Leto 1986 je pomenilo velik premik na področju pornografije: v ljubljanskem kinu Sloga (današnji Dvor) se je prvič v Jugoslaviji vrtel trdi pornografski film Strasti, ki si ga je v dobrih petih mesecih samo v Sloveniji ogledalo preko 100.000 gledalcev. Kakšno leto po tem je izšel Vroči Kaj, ki je bil od začetka še dokaj mehak in previden, s časom pa je postajal vedno trši. Izhajal je kot dvomesečnik, slovensko javnost pa je razburil šele z osmo številko, ko se je na barvni naslovnici prvič pojavila necenzurirana slika ženske, ki oralno zadovoljuje moškega. Utrgal se je plaz polemik, toda Vroči Kaj se je še naprej dobro prodajal - še bolje, bi lahko rekli, le da so bile naslovnice v bodoče bolj diskretne.

Najboljša tovrstna revija po mnenju mnogih pornofilskih zbiralcev, švedski Private, pa je začel svoj pohod po Jugoslaviji iz Slovenije - po zaslugi rokerja in urednika Petra Lovšina in ČGP Delo. Prva številka je izšla konec leta 1989 in to s tekstom v slovenščini, srbohrvaščini in angleščini. Privateov izid ni šokiral nikogar, zato ker so le posvečeni vedeli kaj se skriva za tem naslovom in dvobarvno naslovnico, na kateri razen črk ni ničesar, kar bi dišalo po kakršnikoli nemorali. V vsaki številki pa je bil natisnjen (poleg uvodne besede, ki je kritizirala meščanski moralizem in čistunstvo) tudi Privatov moto: "V reviji Private si prizadevamo za liberalnejši odnos do spolnosti in za boljše razumevanje različnih spolnih nagenj. Prepričani smo, da je spolnost tako naravna, kot ljudem v užitek in da je glede na to zelo narobe, če jo pred drugimi skrivamo ali se je sramujemo. Zavedamo se tudi tega, da dobra erotografija blagodejno in dražilno učinkuje na človekovo spolnost."

Razkošje licenčnih pornografskih revij je z naših kioskov odšlo v prvi polovici leta 1991, ravno tako tiho kot je prišlo. Na slovenskem so ugasnili še Kaj Special, Vroči Kaj (ki zadnja leta spet redno izhaja) in bolj erotično obarvani Playstar. Na veselje slovenskih pornofilov – in v čustveno breme varuhov javne morale - so kmalu prišle nove. In prišle so, da bi ostale. Tako kot filmi, ki so glede na primerljive evropske statistike v Sloveniji nadpovprečno gledani.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.