ZDA so edina »sodobna« demokracija na svetu, ki je še dve, tri generacije nazaj podpirala sužnjelastniški sistem, rasizma pa ni samo odobravala, marveč ga je tudi uzakonila. Še pred petdesetimi leti so na vrata WC-jev, nad umivalnike in v sredstva javnega prevoza lepili tablice z napisi »samo za belce« oziroma »za obarvane«.
Po nekaterih informacijah naj bi bila ameriška pornografska industrija, ki letno ustvari preko deset milijard dolarjev prihodka, edina, ki se je na ozemlju ZDA v celoti otresla rasnih predsodkov. »Delno se s to ugotovitvijo lahko strinjam. Zadnja leta se razmere v ameriški hardcore industriji za temnopolte talente občutno izboljšujejo, kar gre pripisati tudi priljubljenosti, ki so jo nekateri temnopolti igralci in igralke poželi na evropski sceni. Delovni pogoji so boljši, honorarji so višji, toda biti enakopraven ne pomeni vselej biti enako plačan,« pravi postavni Lexington Steele, ikona afroameriške trdoerotične produkcije. Svetovno slavo mu je prineslo skoraj 35-centimetrsko orodje.
Lex je pred dobrima dvema letoma na berlinskem Venusu kot producent in igralec promoviral serijo Black Hammer, ki je v Evropi izjemno popularna. Pravi je, da je ameriška porno industrija videla že boljše čase, da je bilo pritiskov, davkov in šikaniranja pred leti manj, očitega rasizma v pravem pomenu besede pa po njegovem v tej zvrsti šovbiznisa nikoli ni bilo. »Temnopoltih porno zvezdnikov je dejansko manj kot belih, a hkrati več, kot jih je kdajkoli bilo. Še redkejši so tisti, ki s studiem podpišejo ekskluzivne pogodbe, toda pred leti smo o tem lahko samo sanjali.« Pornografski žanr temelji na stereotipih in eden od stereotipov je, da so črnci v tem poslu manjšina. Edino, kar zagotavlja neodvisnost, je lastništvo, pravi Lex. »Ko imaš lastno tvrdko, ko si sam svoj producent, takrat si v igri in lahko spreminjaš pogoje. Seveda če si tržno uspešen.«
V Evropi, še posebej v Nemčiji, se z rasnimi predsodki nihče ne obremenjuje. Ker trg pač zahteva filme s temnopoltimi igralci in igralkami, se lahko zgodi, da jih plačajo bolje, kot bi jih za enak prizor v ZDA. »V Evropi honorar raste s popularnostjo ne glede na barvo tvoje kože.« Jasno, Evropa na srečo nima ekstremno konzervativnih južnjaških držav, ki zahtevajo svoj odmerek pornografskega materiala po lastnem okusu. »V ZDA vlada večje povpraševanje po filmih z joškatimi, plavookimi, dolgolasimi blondinkami. Nekateri agenti svojim hišnim starletam celo prepovejo nastopati s črnci, ker bi to v določenih zveznih državah utegnilo škodovati njihovi karieri.«
Afroameričanke, ki morajo v primerjavi s temnopoltimi brati na trdoerotični sceni stažirati dlje in za manjše vsote, pripovedujejo drugačne zgodbe. Trdijo, da rasizem morda ni očiten na prvi pogled, kaže pa se kot cenovna diskriminacija. Režiser, ki neki belopolti igralki za določeno sceno po pogodbi plača petsto dolarjev, bo temnopolti za isto delo ponujal štiristo ali celo tristo dolarjev. »S črnkami bodo vedno barantali. S črnkami vedno skušajo prihraniti. To se drugje po svetu preprosto ne dogaja. Pogodba je pogodba in honorar je honorar.
Temnopolte igralke in nekateri producenti, ki so za nedoločen čas angažirani v ameriški industriji za odrasle, so večkrat poskusili ustanoviti sindikat, ki bi določal enotne, sprejemljive tarife, toda poskusi so bili že v izhodišču obsojeni na propad. »Vedno se najde igralka, ki nujno potrebuje denar, ki se požvižga na principe in bo določeno vlogo po potrebi odigrala tudi za polovičen honorar. O diskriminaciji v ameriški porno industriji nihče javno ne govori, ker se nihče noče izpostavljati. Kaj šele, da bi ga kot družbenega aktivista v javnosti kakorkoli povezovali s to sceno.«
