(S)porno razpravljanje

Na nedavni javni razpravi o novem medijskem zakonu, ki buri tako laično kot strokovno javnost, se je precej časa razpravljalo o pornografiji, iz neodvisnih raziskovalnih vrst pa je prišel celo predlog za absolutno prepoved pornografije v elektronskih medijih, kar je nato poslanski glas razuma korigiral z opozorilom, da bi popolna preoved pornografije kršila tako svobodo izražanja kot podjetniško svobodo.

V bistvu nič novega. O moralni oporečnosti in škodljivosti pornografije se čuti poklicanega govoriti vsakdo, ki ima pet minut časa, največkrat tisti, ki sploh ne gledajo pornografskih filmov, kaj šele da bi kdaj prisostvovali snemanju pornografskega filma ali pa spregovorili z ekipo s te ali one strani kamere, ki pornografske filme ustvarja. Vztrajanje na vnaprej izdelanih predsodkih je vsekakor udobnejše. Izjava, da je pornografija strupena protiženska propaganda, ki laže in pači podobo ženske in njene seksualnosti, je skupna tako feministkam kot konservativni moralni večini. Pa čeprav gre dejansko za konstrukt, ki se uvršča ob bok teorijam, da so znanstveno fantastični filmi škodljivi, ker ne upoštevajo fizikalnih zakonitosti.

Kolumnist T. George Harris, nekdanji urednik strokovnih revij Psychology Today in Harvard Business Review, je pred leti ponudil racionalen pogled na antipornografsko gonjo samozvanih varuhov javne morale: »Moralisti in antipornografski aktivisti, ki jih menda skrbi za javno mentalno higieno, pozabljajo na pomembno stvar: da z vsiljevanjem svojih enostranskih, radikalnih stališč kratkomalo spodbujajo obnašanje, ki ga želijo preprečiti. S tem, ko pornografijo stigmatizirajo kot prepovedan sadež, ljudi naravnost spodbujajo, naj začnejo segati po njem.«

Pred dobrim letom je tudi v slovenščini izšel Pornomanifest, knjižni prvenec francoske porno igralke Ovidie, ki je po izobrazbi diplomirana filozofinja in pro-porno feministka. Knjiga predstavlja obvezno čtivo za bralce, ki želijo in hočejo razčistiti s stereotipi, ki jih je na pornografsko filmsko industrijo nanizalo ljudsko izročilo. Ovidie si je za rdečo nit razmišljanj o pomenu in vlogi pornografije v sodobni družbi izbrala Heraklitovo misel, da psi lajajo samo na tiste, ki jih ne poznajo. Pornografija je v tem kontekstu dokaj specifična. Psi, ki najglasneje lajajo nanjo, je iz principa nočejo spoznati. Piše, da pornografiji nasprotujejo osebe, ki ne ločijo fikcije od realnosti. Na obrazih sogovornikov često prebere razočaranje, ko jim pove, da med snemanjem tako rekoč nikoli ne občuti spolne naslade, kaj šele da bi doživela orgazem. Vse je le igra, poudarja. Ovidie prezira tako imenovani porno šik, ki si ga vse očitneje sposojata popularna kultura in celo etablirana umetnost. Pravi, da je porno šik umetni erotični produkt, ki so si ga za hinavce izmislili hinavci. Nadomestek za tiste, ki so v mladosti onanirali nad katalogi z ženskim spodnjim perilom.

Ost Ovidiine knjige pa je najbolj naperjena proti antipornografskim križarjem. Napadi altruizma pri posameznikih in skupinah, ki čutijo neustavljivo potrebo, da bi pomagali seksualnim delavkam, so po mnenju avtorice naravnost smešni, njihovi poskusi, da bi iz krempljev izkoriščevalske industrije iztrgali ponižana in popredmetena telesa, pa kratkomalo patetični. Kaj, če bi za mnenje o tem enkrat za spremembo vprašali tudi njih, spolne delavke osebno, zaključi Ovidie. Na vprašanje, kaj jo je gnalo v ta družbeno stigmatizirani poklic, odgovarja, da je šlo v prvi vrsti za željo, da bi si nekoč izoblikovala jasno, čisto in trdno podobo o lastnem telesu in spolu. Delo pornografske igralke v shizofreni zahodni družbi ni ravno lahko in cena, ki jo mora plačati, ni ravno nizka. Ženske so bolj kot v kateremkoli drugem poklicu vpletene po telesni in intimni plati. So pod velikim socialnim pritiskom in v stalnem konfliktu s svojimi družinami, saj velja, da po pornografski karieri težko najdejo ‘resno’ delo. Ne morejo v javnost, da jih ne bi kdo oblajal ali celo napadel. Njihovo zasebno življenje v dvoje je nenehno na preizkušnji. Vendar pa za nič od tega ne gre kriviti porno industrije, poudarja Ovidie, še najmanj za družbeni prezir, ki ga mora prenašati pornografska starleta. Gre za stranske učinke predsodkov in okolja, ki jih vneto goji. Okolja, ki sebi brez grešnih kozlov ne upa pogledati v obraz. Pa čeprav vse več javnih medijev izključno v komercialne namene prevzema pornografsko ikonografijo.