Naj poudarimo že na začetku: smisel erotičnega perila ni v tem, da bi dekleta in žene zgledale kot manekenke, ampak v tem, da se takrat, ko si ga nadenejo, tako počutijo. Če si ga nadenejo zato, da bi se počutile kot porno zvezde, še toliko bolje.
O skrivnostni moči ženskega seksi perila se je svet ob pomoči medijev prepričal že leta 1893. V pariškem zabavišču Moulin Rouge, slovitem shajališču intelektualcev, užitkarjev in umetnikov, so priredili zelo poseben ples. Ko je vzdušje doseglo vrelišče, je plesalka z imenom Monique ob nepopisnem navdušenju moškega občinstva kos za kosom zmetala s sebe vso obleko. V bleščeče belem perilu se je zavrtela po dvorani in dedci so odprtih ust zijali v njene čarne obline, ki jih je perilo bolj razkrivalo kot skrivalo in s tem naredilo še poželjivejše.
Plesna improvizacija je pritegnila tudi pozornost organov reda in miru, ki so Monique, ogrnjeno v prt z najbližje mize, odgnali na prefekturo in oglobili s sto franki. Sodniku se je po premisleku globa zazdela premalo vzgojna, zato je za razgaljeno artistko odredil še pridržanje in resno razburil njene občudovalce, ki so navalili na prefekturo in zahtevali svobodo za Monique. Vse skupaj je preraslo v upor in nemire, ki so kot ogenj zajeli pariško Latinsko četrt. Drži, Monique so čez dva dni izpustili in organi so med njenimi nastopi zamižali na eno oko.
Od takrat dalje nihče več ni dvomil v moč ženskega perila, ki je že naslednje leto postalo glavni igralec na gledaliških odrih francoske prestolnice. Scene, v katerih so se igralke slačile pri zdravniku, pred kopeljo ali pa preden so legle v posteljo, so postajale vse pogostejše in vse daljše. Ni dvoma, Monique je leta 1893 nehote izumila striptiz. Umetnost slačenja in zapeljevanja, ki zlahka prepelje žejen pogled čez vodo, saj mu največ pokaže s tem, da mu vse skrije. Žensko intimno perilo kot zadnja pregrada, ki loči dovoljeno od prepovedanega, je postalo vrhunski fetiš. Zbiralcev ni manjkalo. Prav tako ne trgovcev, ki so mrzlično mozgali, kako naj se ženska še manj sleče in pri tem še več pokaže.
Dobrih petdeset let pozneje, julija 1946, je eksplodirala bomba. Ameriška atomska bomba. Razneslo jo je štiri dni pred sprehodom plesalke Micheline Bernardi po modni pisti v Parizu. Micheline je prva oblekla dvodelne kopalke, ki so širom po svetu dvignile prav toliko prahu kot eksplozija atomske bombe na pacifiškem atolu Bikini. Ker je svetovni tisk obe novici v mastnem tisku na naslovnicah objavil istočasno, se je kopalnega kostuma oprijel vzdevek bikini. Kopalke so dobile svoje ime, Micheline pa več kot 50.000 pisem oboževalcev.
Slabih petdeset let pozneje so modni kreatorji sklenili, da stkejo univerzalen fetiš in zabrišejo mejo med spodnjim perilom in kopalkami. Odločili so se zabrisati tudi mejo med spodnjim perilom in vrhnjimi deli oblačil. Skreirali so intimno perilo, v katerem se lahko dekleta in žene preselijo od pisalne mize direktno v lajf ali pa se sprehodijo iz dneva v noč. Največ zaslug za to imata nylon, sintetično vlakno, ki so ga izumili že leta 1927, in material, ki so ga poimenovali lycra. Najlonke iz lycre so obline še tako povprečne noge povzdignile v seksualni objekt. Kreatorje je vodila misel, da mora intimno perilo zadovoljiti željo ženske, da bi bila oblečena, in njeno skrito željo, da se razgali in šarmira s svojimi čari. Baje so pri tem mislili na čisto vse ženske in posredno na čisto vse moške, saj perilo diskretno podpira obline in z naravno mehkobo oblikuje telo.