Žanrske provokacije

Larry Flynt, bržčas najkontroverznejši prvoborec za pravico do necenzuriranega pogleda, je že več kot pred tremi desetletji leti ugotovil, da se nekaterim strahovom, fobijam in predsodkom zanesljivo izteka rok trajanja, zato ne bi bilo slabo, če bi proces njihovega izganjanja rahlo pospešil in pri tem še kaj zaslužil. Flynt je smatral, da je zahodna civilizacija dovolj stara in ameriška demokracija dovolj zrela, da pozabi na dvojno moralo in se sooči z resnično podobo enega od najstarejših tabujev človeštva.

Čeprav je bilo razlogov za tako razmišljanje na pretek, so se valovi seksualne revolucije, ki so iz zahodne Evrope butali ob ameriške obale, še vedno lomili na čereh tradicionalnega puritanstva, kar je bilo razvidno tudi iz kazenskih ovadb proti tistim, ki so v kinu vrteli Globoko grlo, ter iz stigmatiziranja onih, ki so si Globoko grlo ogledali. Larry je sklenil, da ustvari medij, ki bi pozitivne vibracije detabuizirane seksualnosti ponesel širom Amerike. Po možnosti vsak mesec. Hotel je biblijo nonkonformizma, ki bo zagotovljeni svobodi govora, mišljenja in izražanja - ter potemtakem tudi gledanja - nastavila ogledalo in se ne bo tako kot denimo Playboy ustavljala na kolenih, medtem ko bo lezla pod krilo.

Kmalu po izidu Hustlerja, ki bo julija letos praznoval častitljivih 33 let izhajanja, se je zgodilo tisto, kar smo čakali skoraj dva tisoč let. Pred ustavnim sodiščem se je namreč znašlo vprašanje relativnosti lepote in njene medijske eksploatacije. In sicer, če velja konsenz o lepoti golega telesa, ženskega še toliko bolj, lepoti, ki se izkorišča tako v umetniške kot komercialne namene, od kod potem ideja o drugorazrednih organih, ki tvorijo to lepo golo telo? Kdo lahko sodi o tem, da je ženski obraz nekaj lepega in upodobitve vrednega, medtem ko je njena vulva nekaj groznega in naj zato na vekomaj veke ostane v temi? Katoliški krogi še najmanj, saj glede na to, da živijo v celibatu, prav dosti vulv v življenju niso videli, kaj šele, da bi jih spoznali v vsej njihovi presežni lepoti. Ne le to, cerkveni oblastniki bi se morali zamisliti nad dejstvom, da je njihov vrhovni šef človeka - in žensko kot njegov stranski produkt - menda tesal po lastni podobi, kar pomeni, da je tudi vulva popolno božje delo. Si upate dvomiti v popolnost Vsemogočnega? Ugovarjati lepoti njegovega stvarstva? Vrhovno ameriško sodišče je Flyntu dalo prav. Tako lepo kot grdo sta v pogledu vsakega posameznika, to, kaj vpliva na kalnost oziroma bistrino tega pogleda, pa je že druga zgodba.

Pri naših zahodnih sosedih je pred leti veliko prahu dvignil trdoerotični film, ki si je za rdečo nit izbral nekaj utrinkov iz italijanske stvarnosti, na kateri je Berlusconijev škorenj puščal sled očitnih zlorab moči tako z naslova cerkvenih kot posvetnih institucij. Film z naslovom Il Confessionale (Spovednica) pripoveduje o pohotnem župniku, ki institut spovedi izkorišča za uresničevanje spolnih fantazij in sili vaščanke v prostitucijo. Posneli so ga že konec leta 1997, da pa ni prehitro potonil v pozabo, je vmes s sprenevedavim odnosom do žrtev pedofilskih duhovnikov poskrbela kar cerkev sama.

K vseitalijanski popularnosti in podajnim rekordom Spovednice je takrat največ prispeval anonimni pornofil iz Abrucov, ki je ugotovil, da so nekateri prizori filma posneti v tamkajšnji idilični cerkvici. Filmska ekipa je nato predložila vsa zahtevana dovoljenja, cerkvena stran pa je trdila, da so jih izigrali. Jasno, kaj pa drugega. In hej, film so do zadnjih podrobnosti spet najbolje poznali tisti, ki porničev drugače sploh ne gledajo.