Zasluge seksualne revolucije

Seksualna revolucija, skupni imenovalec upora proti vietnamski vojni, študentskih protestov in hipijevkega gibanja, je izbruhnila leta 1968. Dobrih deset let po smrti seksologa Alfreda Kinseyja (1894-1956), v mnogočem pa se je napajala prav iz empiričnih dognanj, ki jih je Kinsey objavil v Spolnem vedenju moškega (1948) in Spolnem vedenju ženske (1956). Tabuji, povezani s spolnostjo, so v veliki večini liberalnega sveta padali v pozabo. Pornografija je dobila zeleno luč, seksologija je pridobivala na vplivu. Mračnjakov, ki so v samozadovoljevanju (in spolnosti nasploh) videli greh, nihče več ni jemal resno. Namreč, tudi zadovoljstvo v spolnosti si mora človek najprej ustvariti sam. Šele potem ga lahko pravično deli in sprejema.

Seksualna revolucija je med drugim vplivala tudi na to, da se je v medijih začelo sproščeno govoriti o spolnosti ter da sta pop kultura in umetnost začeli prikazovati spolnost brez bojazni, omejitev in zadržkov. Svobodna ljubezen ni bila več greh, ki pelje naravnost v pekel. Nasprotno, svobodna ljubezen je postala trend, ki so si ga lahko brez slabe vesti privoščili tudi poročeni pari. Ljubezensko življenje se po izbruhu seksualne revolucije ni več končalo na mejah zakona ali pa skupnega gospodinjstva. Parov, ki so te meje prestopili skupaj in so v želji po seksualnem razodetju v skupno posteljo povabili še tretjega, četrtega ali petega spolnega partnerja, se je oprijel izraz svingerji.

Prve visoko kvalitetne barvne fotografije z eksplicitno seksualno vsebino so Evropo in svet preplavile v drugi polovici šestdesetih, izvirale pa so iz Skandinavije. Točneje, iz švedske prestolnice, kjer se je Berth Milton, bivši trgovec z avtomobili, v prostem času pa amaterski fotograf, odločil, da zamenja biznis. Leta 1965 je natisnil prvo številko magazina z imenom Private, ki je postal prava senzacija. Odjeknil je kot bomba. Nič čudnega, Private je bil namreč prva periodična publikacija na svetu, ki je na svojih straneh objavljala erekcije in ostre prizore penetracije. Miltonov samozavestni projekt je dobesedno pometel s konkurenco, ki je na naslovnicah obljubljala vse mogoče, v notranjosti pa ni bilo nič. Na naslovnici Privatea je bil le skromen napis "Švedska dekleta v barvah", pod njim razkošno dekle širokega nasmeha in še bolj široko razprtih nog, v notranjosti revije pa so tleli zametki tistega, kar je v kratkem preraslo v požar seksualne revolucije. Med prvimi, ki so Miltonu čestitali za pogum in dobro delo, je bil kontroverzni pisec Henry Miller, od junija 1967 pa do smrti leta 1980 stalni naročnik Privata.

Z izbruhom seksualne revoluvije so predsodki postali stvar preteklosti. Moralnih zadržkov ni bilo več oziroma so postali svobodna izbira posameznika, ki jih ni imel več pravice vsiljevati drugim. Odgovor na večno vprašanje, kaj je pravzaprav perverzno v spolnosti, je končno postalo stvar posameznikovega osebnega prepričanja, njegove spolne usmeritve, libidinalne percepcije in splošne razgledanosti. Cerkev in moralna večina sta žugali, da je perverzna vsakršna telesnost, ki ne služi reprodukciji, toda zanimanje za nevsakdanje spolne prakse med odgovornimi odraslimi ju je preglasilo. Če nič drugega, s seksualno revolucijo je prišlo tudi ključno spoznanje: Nič človeškega nam ni tuje. Oziroma nam vsaj v spolnosti ne bi smelo biti.