Zlata doba porno filma

Če se Evropa oziroma Skandinavija šteje za zibelko sodobnega porno filma, potem so ZDA nesporno domovina celovečernega porniča, ki se je od začetka, se pravi od premiere Globokega grla na velikem platnu, enakovredno kosal z ostalo produkcijo. Ameriški porno producenti so se naenkrat spomnili, da serija spolnih aktov vseeno potrebuje neko okvirno zgodbo in točko identifikacije, glavnega junaka, ki bi doživljal različne seksualne izkušnje.

Leta 1976 je v kinematografih po ZDA štartalo več kot sto trdoerotičnih celovečercev, ki so navrgli 16 odstotkov celotnega izkupička od prodanih kino vstopnic. Pornografi so svoje filme reklamirali s celostranskimi oglasi v filmskih revijah ter predstavljali “revolucionarne” tehnike gledanja filmov za odrasle. Recimo 3-D. Najpopularnejše zvezde porno filmarije so osebno promovirale svoje filme na šovih, kjer nikdar ni bilo dovolj prostora za vse oboževalce. V Hollywoodu so se držali za glavo, saj jim nikakor ni šlo v račun, da so ljudje pripravljeni odšteti toliko denarja, da bi videli tako malo.

Linda Lovelace, zvezda Globokega grla je v kino nagnala stalno publiko, ki so jo sestavljali zakonski pari, intelektualci, teoretiki, filmofili in filmski kritiki, ki so porno film z resnimi recenzijami v visokonakladnih medijih povzdignili v avtonomen žanr, njegove akterje pa v zvezde. Globoko grlo je do leta 1980 navrglo skoraj 60 milijonov dolarjev, izkupiček pa bi bil lahko še večji, če mu določeni prikazovalci, baje pod pritiskom hollywoodskih šefov in moralne večine, ne bi zmetali pod noge cele skladovnice polen. Globoko grlo je leta 1973 pristalo na 11. mestu najbolj gledanih filmov in kot za šalo prehitelo kopico dragih hollywoodskih spektaklov. Mimogrede, proračun Globokega grla je znašal 25.000 dolarjev, do letošnjega leta pa je prislužil že neverjetnih 600 milijonov dolarjev in suvereno ostaja na prvem mestu najbolj dobičkonosnih filmov v zgodovini.

Prvi videorekorderji so na ameriški trg prišli že leta 1975, a so bili preveč dragi, da bi si jih lahko privoščili tudi Američani s povprečnimi prihodki. Videorekorder je takrat premogla samo vsaka tisoča družina. Z letom 1980, ki se nekako šteje za začetek videodobe,so se stvari korenito zasukale in videorekorder je vsaj v ZDA poleg televizije postal nepogrešljiv član vsakega gospodinjstva. Posledice so bile očitne, najbolj pa so si meli roke prav porno producenti, ki niti najmanj niso objokovali starih dobrih časov, ko se je porniče gledalo izključno v kinodvoranah. Do leta 1983 so filmi z odraslo oziroma pornografsko tematiko predstavljali tri četrtine vseh prodanih in izposojenih videokaset, kar je več kot fantastična številka. Ob koncu osemdesetih so porniči predstavljali samo še 49 odstotkov celotnega ameriškega videotrga, v devetdesetih pa so se nekako ustalili na 25 odstotkih. Na seksualno liberalnejših področjih, kot sta recimo Kalifornija in New York, je bila ob koncu minulega stoletja vsaka druga prodana ali izposojena kaseta pornografska. Tretjina prihodka, ki so ga leta 1995 ustvarile ameriške kabelske televizije in je takrat znašal okroglih 600 milijonov dolarjev, je odpadla na programe s pornografsko vsebino in na štiri vodilne odrasle postaje.

Povedano drugače, Američani so začeli v osemdesetih občutno zapravljati za seksualno zabavo oziroma pornografske filme. Več kot za hollywoodske filme in glasbeno industrijo skupaj. Video je bil v bistvu krasen izum. Vsakdo je lahko uresničil svoje najbolj skrite seksualne obsesije in jih ob minimalni začetni investiciji 2000 dolarjev, kolikor je bilo treba leta 1983 odšteti za povprečno videokamero in soliden videorekorder, ovekovečil na traku. Zase ali pa tudi za druge. Za spomin ali pa za denar. Vsakdo je imel možnost postati porno filmar. Porno filmi so z izumom videa izgubili individualnost in kinematičnost, niso pa izgubili domišljije. Dandanes je tudi v tem žanru marsikaj spremenilo. In ne nujno na boljše.