Steve Buscemi je na letošnjem Sundancu predstavil svoje zadnje režisersko delo Intervju, remake istoimenskega filma znanega nizozemskega filmarja Thea Van Gogha, ki je bil tragično umorjen pred nekaj leti. Gre za zanimivo komorno dramo s samo dvema likoma in enim prizoriščem, na katerem se odvija njihov eksplozivni verbalni spopad. Sienna Miller ima vlogo nove ameriške zvezde, Buscemi pa je izčrpan politični novinar, ki je poklicno na tleh, obenem pa ga muči še kriza identitete.
Režiser zelo spretno uporablja odlične dialoge in sijajno igralsko medigro, tj. kemijo med Sienno in samim seboj, da se izogne monotoniji in statičnosti sicer minimalističnega materiala, ki mu je bil na razpolago. V 90 minutah mu tako uspe popolnoma razgaliti dva lika in njun ego v prostoru in času. S tem pa poda svoje videnje novinarske etike in zvezdništva v moderni kulturi. Tu je nekaj najzanimivejših odlomkov iz intervjuja.
Kaj vas je pritegnilo k tem projektu?
Gledal sam originalno verzijo filma in bila mi je zelo všeč. Zaljubil sem se v odnos dveh likov, med zvezdo B filmov in televizijskih žajfnic in političnega novinarja, ki se izgublja v svojem poslu in življenju. Kot igralca me je film pritegnil, saj sem imel odlično napisan material in priložnost, da odigram cel film s Sienno Miller, ki sem jo osebno povabil k projektu. Če bo ta film vsaj malo približal Thea Van Gogha, ki je tako tragično preminul pred nekaj leti, ameriški publiki, bom zelo srečen.
Film ima samo dva lika in eden interier. Koliko časa ste snemali?
Snemali smo devet dni, pravzaprav devet noči, a je tudi to bilo skoraj dvakrat več od Thea Van Gogha, ki je film posnel v petih dneh. Kar je bilo za mene kot režiserja dobro, je dejstvo, da sem za pomočnike imel Theovo ekipo, ki je posnela tudi original: direktorja fotografije in snemalce, ki so vse snemali s tremi kamerami istočasno. Ta kontinuiteta je bila zelo važna, saj mi je posel precej olajšala, glede na to, da sem bil istočasno igralec in režiser. Ni enostavno delati film z dvema likoma v enem prostoru. Potrebno je precej spretnosti in dober scenarij, da te je publika uro in pol pripravljena gledati.
Kakšne so razlike med originalom in vašo verzijo filma?
Spremenili smo zelo malo. Vezi in interakcija med ljudmi so univerzalna zadeva - včasih srečne, drugič destruktivne - zato nisem hotel menjati duha originalnega filma in preveč amerikanizirati remake. Katja (lik Sienne Miller, op. a.) je ameriška verzija zvezde, a mislim, da te podrobnosti niso bistvene za film kot celoto.
Je ta film tudi komentar sveta slavnih?
Zame ta film ni komentar sveta slavnih, niti se ne ukvarja s svetom zvezdnikov, temveč je intimna zgodba dveh ljudi. Onadva se lahko ukvarjata s čimerkoli, zato njuna poklica nista važna. Dejstvo, da je ona nova ameriška filmska zvezda in on politični novinar, ki se počasi izgublja, pa je najbrž zanimivejše od nekaterih manj atraktivnih poklicev, a to ni rdeča nit tega filma.
V filmu se za hipec dotaknete tudi politike, npr. najnovejša dogajanja v Washingtonu, vojne v Sarajevu itd.
Nisem se hotel spuščati globlje v politiko, ker ni bilo razlogov v kontekstu te zgodbe. Po drugi strani pa živimo v zanimivih političnih časih, zato lahko politične dogodke zgolj ošvrkneš in se že pozna v interpretaciji filma. Moj namen ni bil, da bi se ukvarjal z Georgeom Bushem in vojno v Iraku, a vendar smo v vojni in ne moreš kar tako mimo tega, še sploh, če igraš lik političnega novinarja.
