Charles Bukowski in njegovi oboževalci si zaslužijo nekaj boljšega kot je filmska adaptacija njegove knjige Faktotum režiserja Benta Hamerja. Film je grd, depresiven, odbijajoč in na trenutke celo odvraten, pravi kritik David Germain.
Mogoče res odseva pisateljev način življenja v mladosti, vendar je v tem primeru tisoč besed pisateljeve igrive proze vredno več kot gnusne podobe, s katerimi poskuša Hamer ujeti pisateljevega duha. Knjiga je prefinjena kronika življenja mladega Bukowskega, ki se med drugo svetovno vojno ob občasnih službah, pijančevanju in ženskah trudi postati pisatelj. V grobo posodobljenem filmu pa Matt Dillon kot pisateljev alter ego Henry Chinaski raje drži kozarec kot službo.
Cel film bi lahko povzeli v nekaj stavkih. Chinaski najde službo, postane mu dolgčas, se razjezi ali postane žejen in odide. Včasih v bar, včasih na dirkalno stezo. Včasih ga odpustijo prvi dan, včasih zdrži mesec ali dva. Tava od ženske do ženske in med tem urednikom revij pošilja svoje pisanje. Igralski nastopi so tonu filma primerni. Dillon je primerno bojevit in žaljiv, Marisa Tomei v vlogi Laure, pocestnice nekoliko višjega razreda, nima dovolj časa, da bi Lauri nadela kakršno koli podobo.
Lili Taylor pa v vlogi Jan, pri kateri Chinavski najpogosteje pristane, izgleda tako ceneno in nemarno, da je prav vulgarna. Čeprav je njena igra odlična, jo je neprijetno gledati, tako kot je neprijeten pogled na pijano kuro, ki prosi za še eno pijačo. Zdi se, da so ustvarjalci hoteli prikazati grdo in neromantično stran življenja umetnikov. V bistvu gre za 90 minut valjanja v umazaniji, meni kritik.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.