Politični Sundance

Odločitev, da letošnji Sundance odpre dokumentarni politični film, govori v prid temu, da je festival - ki ga je pred skoraj četrt stoletja ustanovil Robert Redford s svojimi sodelavci - za organizatorje mnogo več od filmskega festivala. Tako kot je tudi film Chicago 10 precej več od dokumentarca, ki se ukvarja s politično preteklostjo ZDA. Film govori o krvavem spopadu protestantov s policijo in vojsko v času konvencije demokratov leta 1968 v Čikagu, posledično sojenje pa še vedno velja za enega najbolj sramotnih v novodobni ameriški zgodovini. 

Režiser Brett Morgen v dokumentarcu zelo spretno spaja animacijo in vznemirljive arhivske posnetke, saj je v njej izvirno povedal zgodbo o boju posameznika proti državnem aparatu, nesmiselnih vojnah in kratenju osnovnih človeških pravic. Vojna v Vietnamu ali Iraku, republikanci ali demokrati, komunisti ali teroristi - ni velike razlike, ker so posledice vedno enake. Prav ta nevidna, a vendar tako jasna povezava med takratno in današnjo Ameriko daje filmu močno noto. Če temu prištejemo še obrtniško spretnost, je jasno, zakaj so ta dokumentarec izbrali za otvoritev Sundancea.

Po filmu 13 (Tzameti), lanskoletnem art ljubimcu svetovnih festivalov, oče in sin Temur in Gela Babluani nadaljujeta uspešno sodelovanje. Gruzijsko-francoska koprodukcija L'Heritage (Dediščina) je enostavna in kratka (76 minut), a zelo efektna drama o trojici mladih Francozov, ki zaradi spleta okoliščin postanejo priče krvnemu maščevanju, ki se dogaja v ruralnih planinskih krajih današnje Gruzije. Čeprav špartansko režiran film, z minimalistično igro in odmerjenimi dialogi, drama osvaja s svojim bogatstvom pod površino in z moralno subverzijo brez težav osvaja gledalca. Najenostavneje bi bilo, da film odslikava absurdnost modernega sveta, v katerem še vedno vladajo barbarski običaji, nekje tam, daleč. No, enak barbarizem in moralna aroganca pa se dogajata tudi na nam bližnjem Zahodu, od koder je trojica Francozov. O barbarizmu in filozofiji "oko za oko..." v globalnem smislu pa ni vredno razpravljati. Družina Babluani je kupila še eno gotovo vstopnico v svetovnem festivalskem cirkusu v letu 2007.

Eden od ljubimcev ameriške neodvisne scene Tom DiCillo je predstavil Delirious, zelo solidno grenko-sladko humorno dramo o svetu paparacev, medijev in slave. Sijajni Steve Buscemi igra ne preveč uspešnega paparaca, ki bi dal vse za dobro zvezdniško fotografijo v kakšni nerodni situaciji. Zato simpatično in obenem tragično uničuje še tisto malo prijateljstev, ki so mu zaradi narave njegovega dela ostala. Zato ga dogodki kmalu privedejo na rob norosti. Morda slika govori tisoč besed, fotografija paparaca pa prinaša tisoče dolarjev, sporoča pa samo eno: voajeristična narava človeka je, da ga zanima življenje drugih ljudi. DiCillijeva (kvazi) satira ne pametuje, temveč plastično in ironično odslikava absurden svet, v katerem obstajajo množični mediji, publicisti, agenti, zvezdniki in običajni smrtniki - potrošniki, ki se na ta način dnevno oskrbujejo z zalogajem glamurja, bogatstva in moči. Lahko bi rekli: Reality show must go on...