Film Pekel (L'Enfer), premierno prikazan na filmskem festivalu v Torontu, raziskuje strahove treh žensk, medtem ko je Tanovićev prvenec, Nikogaršnja zemlja, pripovedoval o vojni in mu prinesel oskarja.
Njegov novi film bodo v Franciji začeli predvajati konec novembra, obravnava pa težavne odnose med samimi ženskami, ki jih upodabljajo Emmanuelle Beart, Marie Gillain in Karin Viard, pa tudi z moškimi.
Tanović, ki je bil rojen pred 36 leti v Bosni, zadnjih sedem let pa živi v Parizu, ni želel snemati po scenariju Pekla, ki mu ga je tedaj predlagal njegov agent. Agent je zastopal tudi poljskega cineasta Krzysztofa Kieslowskega, ta pa je omenjeni scenarij napisal skupaj s Krzysztofom Piesiewiczem v okviru trilogije raj, pekel, vice, inspirirane pri Dantejevem Peklu.
Tanović pa je isti scenarij vzel v roke nekaj let kasneje in zdaj je bil njegov odziv povsem drugačen. "Potem ko sem ga še enkrat prebral, sem o njem razmišljal celo noč in se spraševal, kako nisem že prej spregledal," pravi režiser.
"V vmesnem času sem se oženil, postal oče. Tematika me je zato drugače nagovorila, začel sem se zanimati za drugačne reči. Predvsem me je očaral intimni pristop ženskih likov: poprej so se moji filmi vrteli okrog moških junakov, potegnjenih v vojne spopade," razlaga Tanović.
Moški v njegovem novem filmu, igrajo jih Jacques Gamblin, Jacques Perrin in Guillaume Canet, so daleč od herojev. "Občutek imam, da se moški bojijo inteligentnih žensk, ki vedo, kaj hočejo," meni režiser. Razen očeta, osrednjega lika, ki pa se v filmu ne pojavi, so moški opredeljeni kot slabiči in kot nestanovitni.
Film pa ne pripoveduje zgolj o ljubezenskih razočaranjih njegovih junakinj, temveč ima globljo dimenzijo, za kar ima po Tanoviču zaslugo Kieslowski. "V celotnem filmskem opusu Kieslowskega zaznavamo to spraševanje o usodi in naključjih," meni Tanovič. Eden od moških likov, značilno, predava na Sorboni o grški tragediji in pojmu usode.
Pekel se začne s samomorom očeta, ki so ga izpustili iz zapora. V filmu kasneje eden od likov razkriva skrivnosti o preteklosti družine, ki jih že 20 let skriva mati, igra jo Carole Bouquet, ki se ne boji staranja. To razkritje pomaga pojasniti težavne odnose med tremi sestrami, njihovo iskanje očetove podobe in pomanjkanje samozaupanja.
"Potem ko zbrišejo neizgovorjeno, sestre spet najdejo same sebe in lahko zaživijo svobodneje," pravi režiser ter doda, da so "happy endi" mogoči.