Umrl Jane Kavčič

V noči na torek je umrl slovenski filmski režiser Jane Kavčič. Leta 2000 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo, leta 2005, ob stoletnici slovenskega filma, pa ga je predsednik republike odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na področju filmskega ustvarjanja, so sporočili s Filmskega sklada RS. Svojo pravo zvrst je Kavčič našel z otroškimi, družinskimi filmi in tako sta nastala najbolj znana, Sreča na vrvici in Učna leta izumitelja Polža.

Rojen je bil leta 1923 v Dolenjem Logatcu. Študij arhitekture je prekinil zaradi vojne, po osvoboditvi se je posvetil filmu, najprej kot scenarist in zatem kot režiser. Pisal je tudi radijske igre in realiziral radijske ter TV režije. Skupaj z Jožetom Galetom je najizrazitejši avtor slovenskih mladinskih filmov, navaja enciklopedija. Jane Kavčič je Badjurovo nagrado prejel že leta 1977 in leta 1993, leta 1978 pa tudi nagrado Prešernovega sklada.

Sodeloval tudi pri mednarodnih produkcijah

Leta 1948 je pri svojih 25 letih asistiral Francetu Štiglicu pri celovečernem filmu Na svoji zemlji. Po tej preizkušnji se je kot samostojni režiser prvič podpisal pod Granit na Pohorju (1948), ki je nastal kot samostojen film v okviru Obzornika. Zatem je režiral Obzornike in dokumentarce, se preizkusil s prvimi reklamnimi in propagandnimi filmi, med njimi s turističnim filmom "24 ur med nami" (1952) in filmsko pravljico O medvedku Sulčku in metuljčku (1958). Sodeloval je tudi pri mednarodnih koprodukcijah in z uglednimi režiserji.

Zrežiral je epizodo Slovo Andreja Vitužnika v omnibusu Tri zgodbe, ostali dve sta zrežirala Igor Pretnar in France Kosmač (1955). Na Hrvaškem je nato posnel otroški film Lov za zmajem (1961). Med njegovimi filmi je celovečerni prvenec Akcija (1960), ki problematizira partizanski odpor, dve leti kasneje je posnel kriminalko Minuta za umor (1962). K partizanski tematiki se je vrnil s filmom Begunec (1973), v katerem je spet raziskoval nekatere stranpoti in antagonizme medvojnega dogajanja.

Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja polža...

Kavčič je svojo sposobnost dela z otroki dokazal najprej s filmom Nevidni bataljon (1967), kasneje pa v Sreči na vrvici (1977), Učnih letih izumitelja Polža (1982), Nobenem soncu (1984), Maji in vesoljčku (1988) ter Nepopisanem listu (1999). Ena izmed njegovih inovacij na področju otroškega filma je bil prenos dogajanja v mestno, urbano okolje. In kot je še ob podelitvi Badjurove nagrade zapisal Matjaž Zajec, so filmski junaki postali otroci iz naše ulice, pri filmu Maja in vesoljček pa se je Kavčič spopadel z novo zvrstjo - znanstveno fantastiko, kar je bilo v skromnih slovenskih produkcijsko-finančnih razmerah pogumno dejanje.