Umrl legendarni Bergman

Legendarni švedski filmski in gledališki režiser, ki je dobil kar tri oskarje za najboljši tujejezični film, Ingmar Bergman je umrl na svojem domu na otoku Faro v Baltskem morju, je sporočila njegova hčerka Eva Bergman.

Njegova filmska in gledališka kariera je trajala šest plodnih desetletij. Čeprav je sam zase vedno trdil, da je predvsem gledališki režiser, je prvi film, Krizo, posnel leta 1945, zaslovel pa z nekoliko neobičajno komedijo Nasmeh poletne noči (1955), za katero je na filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado kritike. Leta 1957 je posnel pesimistično, presunljivo psihološko dramo Sedmi pečat, ki velja za prvi "tipično bergmanovski film". Eden izmed junakov v filmu tako pravi, da je "ljubezen najbolj črna od vseh kug", drugi pa vpraša: "Med nama - ali ni življenje ena sama umazanija?"

Sedmemu pečatu so potem sledile Divje jagode, Deviški vrelec (za katerega je dobil prvega od treh oskarjev za najboljši tuji film), Obhajanci, Persona, Onkraj zrcala (drugi oskar), Kriki in šepetanja, Prizori iz zakonskega življenja, Jesenska sonata in leta 1982 Fanny in Aleksander, ki je dobil kar štiri oskarje, med njimi je bil tudi Bergmanov tretji oskar za najboljši tujejezični film.

V več kot 50 filmih je Bergmanova vizija zaobsegla vse ekstreme njegove ljubljene Švedske, od klavstrofobične mrakobnosti zimskih noči, do nežnega veselja poletnih večerov ter do puščobne veličastnosti otoka, na katerem je preživel zadnjih nekaj let. Bergman se je loteval težkih tem, od kuge do norosti, vse pa je seveda posnel z inventivno tehniko in skrbno napisanimi scenariji. Njegovo ustvarjanje je tako postalo eden od temeljnih kamnov za vse, ki se resno ukvarjajo s filmom.

V Cannesu so mu pred desetimi leti podelili visoko priznanje za njegovo delo - "palmo palm", za katero so ga izbrali vsi še živeči dobitniki zlatih palm.

V njegovem opusu je imela pomembno mesto tematizacija odnosa med sinom in materjo, kakor tudi zakonskega življenja. Bergman je delal globoko osebne filme, v katerih je obravnaval lastne intelektualne in duhovne preokupacije. V Divjih jagodah se je obrnil k psihološkim dilemam in etičnim vprašanjem v osebnih in družbenih odnosih po izgubi vere v boga.