'Vedno težje ločimo, kaj je res in kaj ni!'

Napovednik za film se glasi "Kdo vam pere možgane". Se vam zdi, da film več dolguje Orwellovskem pogledu skozi oči velikega brata v 1984 ali sodobnim resničnostnim šovom tipa Big Brother, ki so nekakšna "popcorn" sodobna izvedba tega, o čemer je pred davnimi leti sanjal Orwell?

Ideja o pranju možganov je resda že stara (še pred Orwellom jo je uporabil Bartol v Alamutu, pa tudi Descartes je rad govoril o "zlobnem duhu", ki vpliva na zmotnost našega mišljenja), a je najbrž prav danes najbolj aktualna. Živimo v času, ko smo vseskozi priklopljeni na takšen ali drugačen medij, ko sveta več ne izkušamo neposredno, in zato vedno težje ločimo med videzom in resničnostjo. In prav tu, pri izgradnji videza, nam voljno priskočijo na pomoč vsakovrstni pralci možganov.

Je naključje, da je producent filma Branislav Srdić (A Atalanta), s katerim sta oba sodelovala pri kultni filmski priredbi Butnskale (Filipčiča in Derganca), ki jo je režiral Franci Slak – tudi eden od soscenaristov Prehoda –, kateremu je film tudi posvečen?

Ja, kar nekaj takih naključij je, tako da bi človek še najraje prisluhnil teoriji, ki pravi, da se nič ne zgodi po naključju in da ima vsak dogodek svoj namen. A verjetno so stvari bolj prozaične. S Srdićem sva uspešno sodelovala tudi kasneje pri realizaciji kratkega filma in verjetno je bil to razlog, da mi je po Slakovi smrti, ponudil režijo Prehoda.

Kako je prišlo do sodelovanja z legendarnim beograjskim igralcem in direktorjem Ateljeja 212 Svetozarjem Cvetkovićem?

Cvetković deluje v kinematografiji tudi kot producent in na tej ravni sta s Srdićem že prej veliko sodelovala (nazadnje v Markovićevi Turneji). Ko smo se odločili, da je najbolj primeren za vlogo Turnerja, stika ni bilo težko vzpostaviti.

V filmu se v vlogo fatalke izvrstno vživi igralka Anita Kravos, ki je italijansko-slovenskega rodu. Bi lahko rekli, da smo Slovenci z njo dobili svojo Penelope Cruz – dobro karakterno igralko s svojevrstnim šarmom?

Anita je predvsem dobra igralka. Njene prejšnje vloge so bile povsem drugačne, zelo daleč od fatalke iz Prehoda. Malo časa je imela, da se je pripravila in vživela v lik Rebecce in mislim, da je svojo nalogo odlično opravila. Ne vem, kakšna bo njena nadaljna vloga v slovenskem filmu, vem pa, da neprestano snema, v Italiji, Švici ... Zagotovo je pred njo še lepa igralska pot.

Film je v treh jezikih, poleg slovenščine lahko slišimo še italijanščino in angleščino. Sicer pa grez za ZF psihološki triler, kar je nenavadno za slovensko produkcijo ...

Poskušali smo narediti žanrski film in to je za slovensko produkcijo res nekoliko nenavadno. Pri žanru moraš slediti pravilom, do neke mere se z njimi lahko poigravaš, a ne preveč, ker ti gledalec ne bo verjel. Večjezičnost izhaja iz zgodbe, ki se deloma odvija v Trstu (zato italijanščina) na sedežu obskurne mednarodne organizacije ZOM (zato angleščina).

Kaj pa seks – film je v tej smeri celo nekoliko zadržan, saj je kljub očitni seksualni napetosti in zapeljevanju čutiti nekakšno sterilnost, vsaj ko gre za ZOM?

Tudi seks je v funkciji žanra in predvsem zgodbe. Ta govori o ljubezni, ki se ne more nikoli do konca uresničiti, saj jo vedno znova preplavi hlad in, če hočete, sterilnost ZOM-a.

Film je na 11. festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado občinstva za najboljši film. Eno je festivalska publika, na katere gledalce pa ciljate sedaj, ko bo film v redni distribuciji?

Nagrada občinstva v Portorožu je lahko le dober obet za uspeh filma v kinodvoranah. Verjamem, da publika zaupa publiki. Ko smo delali film, nismo imeli v mislih nekih specifičnih gledalcev, hoteli smo posneti zanimivo in gledljivo zgodbo. Mogoče pa nam je uspelo ... če pa nam ni, bo že poskrbel ZOM ...