Film/TV

22. Liffe: Orkester, ki je preživel vojno in državo

Ljubljana, 12. 11. 2011 22.52 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
5

Nostalgija po starih dobrih časih skozi prizmo nekdanje države, ki ne obstaja več, in 'fame' skupine Plavi orkestar v filmu Orkester Pjera Žalice. Jugoslavije ni več, skupina ostaja. Pa je ostala substanca ali nostalgija?

Loša v osemdesetih.
Loša v osemdesetih. FOTO: Liffe

Dialoški film Pjera Žalice o nekih drugih časih, Saša Lošić - Loša jim pravi "stara dobra vremena", je obenem tudi zgodba o Jugoslaviji in seveda zgodba o zasedbi Plavi orkestar. Kot ga vidijo člani benda, Goran Bregović, Milan Kučan, Stipe Mesić, Elvis J. Kurtović, Dragan Bjelogrlić, Branko Đurić, Rade Šerbedžija, Marcel Štefančič jr, Jani Novak in drugi.

Film se začne z govorom o tem, kakšen filmski oboževalec je bil Tito in kakšne filme so snemali v časih Jugoslavije, tudi iz ust Aleksandre Broz. V bistvu dobimo občutek, da gre bolj za dokument nekega časa in zgodovino države, v kateri se je znašel tudi sarajevski gimnazijski bend, ki je pred dobrega četrt stoletja sprožil pravo jugoslovansko "beatlemanijo".

Orkester (režija: Pjer Žalica)
Orkester (režija: Pjer Žalica) FOTO: Arhiv izvajalca

Da pred nami ni klasičen rockumentarec, nam postane jasno takoj, ko vidimo, da je glavni izpraševalec tokrat kar sam Loša, ki je obiskal svoje prijatelje in prej navedena znana imena, da mu skozi pogovor odkrivajo zgodovino nekdanje skupne republike skozi družbene, politične in glasbene spremembe.

Del vsega tega je bil kakopak tudi Plavi orkestar, ki obstaja še danes. Od mega uspešnega prvenca Soldatski bal do ideološko nesprejemljive druge plošče Smrt fašizmu! in tako naprej. Pred nami je izdelek, ki pove in dregne v vse kaj več kot le v zgodovino skupine, ki je bila ena nosilnih bilk t. i. gibanja novi primitivizem.

In če si je Loša nekoč želel, da izstopa iz mase, da postane nekdo, si sedaj ob vsej prepoznavnosti morda želi, da bi njegova slava ostala nekje v tistih časih, ko je po njej hlepel. Sploh če upoštevamo, kako sramežljiv je v resnici. Še vedno čakamo na novo ploščo skupine Plavi orkestar, sam pa nam je svoj čas priznal, da ima težave z besedili. Je temu kriva nostalgija, spomini na neke druge, bolj srečne čase, ki jih je kruto presekala izkušnja vojne in je v Lošnem primeru pustila nepopravljive posledice?

V filmu tudi izjavi, da ga je še danes sram, da je pred vojno pobegnil iz Sarajeva in prišel v Ljubljano, Slovenija pa mu je takrat predstavljala Švico. Upamo le, da mu udobnost Slovenije in odsotnost njegovega domačega okolja ni otopila tistega čuta za pisanje, kakršnega je imel nekoč. Jugoslavije že 20 let ni več, Plavi orkestar pa je tam nekje in čaka. Tudi mi. Vprašanje pa ostaja – kdaj, če še kdaj?

KOMENTARJI (5)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

robba
13. 11. 2011 09.45
-1
pa kaj skoz nabijajo s to nekdanjo jugo itd? kaj so šli pa narazen če je bilo vse tako super....
Andre.MB
13. 11. 2011 09.30
-1
Preziveti vojno v drugi drzavi. Ja to pa je prezivetje....
vsevid
13. 11. 2011 09.02
OSTALA JE NOSTALGIJA PO JUGI--IN --TITO---KATERI JE BIL PRAVI GOSPOD,. DANES PA MORAM PO TELEVIZIJI GLEDAT-- GROZNE KREATURE kot so --puklavci in plešasti politiki --IN TO JE ZA MENE PONIŽUJOČE. PREBEŽNIKOV PA SPLOH NE MARAM.
climber99
13. 11. 2011 08.30
+1
Plavi orkestar...LEGENDE!! :D Drugače pa zanimiv film :)
tejjja_
13. 11. 2011 00.05
+1
plavi orkestar <3 . najjači:))