Španski režiser Álex de la Iglesia, ki ima na vesti tudi bombastične filme tipa Akcija mutant ali Perdita Durango že takoj na začetku filma Moja divja noč da vedeti, kakšnega okusa bo tokratni film. Na snemanju silvestrske oddaje sredi jeseni se morajo vsi prav neumno pretvarjati, da je novo leto, posedeni za mizami, ob umetni hrani in pijači, za zraven pa ploskati ali se neumno smejati. Joseja, ki je že leta brezposeln, zato po tragični nesreči, ko nekoga pod sabo pokoplje premična kamera, pošljejo da bo statiral na omenjenem snemanju. Tam sreča precej mlajšo žensko, pravo lepotico, s katero sta si takoj všeč, saj med drugim primerjata svoje brazgotine, hkrati pa ugotovita, da podobno razmišljata.
Ob bok njegovi zgodbi se zapleta tudi okoli nastopajočih, mlademu pevskemu žrebcu je nevoščljiv stari in odcveteli kazanova, ki so nadenj poslali atentatorja, ki pa ima psihične težave in je za povrhu še njegov oboževalec. Mlade in seksi plesalke želijo izsiljevati z ukradeno spermo, zdi pa se, da je v tej noriji za vsakim vogalom polna merica novih spletk, romanc ter iger moči.
Film, ki je do konca "našponan", je prava poslastica za tiste, ki morda sicer stokajo, da se v filmih ponavadi premalo dogaja. Režiser lepo pokaže, da smo včasih, četudi se nam zdi, da je vsakdo zvezda lastne zgodbe, zgolj statisti v zgodbah drugih ljudi. Zato je tudi glavni lik prav lik statista, čeprav je jasno, da ne more biti glavni junak. Iglesia je spet v polni formi potem, ko je leta 2014 ugodil svojim in tudi oboževalskim nogometnim strastem, ko je postregel z dokumentarcem Messi. Izvrstno zaigran, huronsko smešen in na trenutke sočuten in srčen film, ki gledalca drži na robu sedeža od začetka do konca. Vrhunska filmska zabava!
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.