Ker si sredi osemdesetih ni mogel privoščiti primerne opreme, se je odločil, da bi snemal na 8-milimetrski film in da bo vsak dan snemanja posnel zgolj dve minuti. Na srečo je kupil tudi nekaj zvočnih zvitkov filma ter Lyncha in igralce kot sta Isabella Rosellini ter Dennis Hopper tudi zvočno posnel, ko so odgovarjali na njegova vprašanja. Nekaj pa je zmontiral tudi iz avdioposnetkov, ki jih je posnel preko radijskih valov.
Braatz je sicer pred projekcijo posvaril, da gre pravzaprav za nemi film z glasbo (prispevali so jo Cult With No Name, Tuxedomoon in John Foxx), a se je izkazalo, da je zadeva vse prej kot duhamorna, čeprav je kdo v občinstvu tudi sladko zaspal. Vsakega, ki je kdaj koli gledal in užival v Modrem žametu je so zagotovo zganili prizori, fotografije in gradivo, ki praktično ni bilo nikoli prej javno predvajano. Braatz je sicer posnel že omenjeni dokumentarec za nemško televizijo, a je film obtičal v njihovem arhivu.
Film je poslastica, ki bo zagotovo zganila oboževalce filma in Lyncha kot avtorja, hkrati pa ponuja nov, do zdaj še ne viden vpogled v sam proces snemanja, v zakulisje in osebe, ki so ustvarjale film. Vsi so pač samo navadni ljudje, z Lynchem vred, četudi se je marsikomu najbrž kdaj zazdelo, da je Modri žamet nekaj nezemeljskega, nekaj povsem drugega in drugačnega ter da se razlikuje od običajnega sveta. Lynch je namreč vedno rad kopal po podzavesti, četudi je morda zanemarjal pomen, ker se mu pač ni zdel pomemben. Vedno se je naslanjal na občutek o tem, ali gre za prave stvari in seveda za njemu poznane abstraktne ideje. Življenje pa vedno najde pot, še posebej, če ste se pripravljeni prepustiti svetu abstraknih idej iz raznolikega uma genialno ustvarjalnega filmarja, umetnika in misleca, kakršen Lynch brez dvoma je. Obvezen ogled za vse Lyncheve privržence.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.