Predstavljajte si dramo, v kateri vloge petih fantkov upodobijo ženske. Med njihovo igro se razkriva, česa se v svetu danes priučimo že kot otroci.
"pa nima smisla, da pridem v tako štalo, ati mora prit, k je kosilo skuhano," reče Blaž, ko se igrajo, da so družina. Mami (ali Krištof) pa: "celo svoje življenje sem podredila tebi, samo tebi, in zdaj mi tako vračaš"
To je 5fantkov.si. Tudi na tujem najbolje sprejeto dramsko besedilo Simone Semenič, ki ji je leta 2009 prineslo prvo Grumovo nagrado.
Sledili sta še dve – za 24ur (2010) ter sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (2015). Je ena od samo treh žensk, ki so to nagrado do danes prejele. Žal ji je, da nikoli ni bila podeljena Svetlani Makarovič, za katero meni, da je fantastična.
to jabolko, zlato
S tem svojim najnovejšim besedilom je Simona letos spet med nominiranci. Izdala pa je še knjižni prvenec Me slišiš? V njem je zbrala tri avtobiografske drame, ki jih je med seboj povezala in nadgradila. Leta 2007 je v eni od njih opisala svoje življenje z epilepsijo:
"ko sem po tistem senzacionalnem padcu z barskega stolčka (zaradi napada op. a.) čez dva dni prišla po Črtomira v vrtec, na njegov peti rojstni dan, na dan žena, malo manj zabuhla, zato pa malo bolj vijolična, se me ni nič več bal, prišel je k meni do vrat, skupina otrok me s strahom opazuje, Črtomir pa zamahne z eno roko proti meni z drugo pa proti otrokom in zavpije: in to je vijolično presenečenje"
Bila je šokirana, ko so ji povedali, da tako odprto o tej bolezni pri nas ni spregovoril še nihče. Epilepsija ostaja nekaj, kar se skriva, s tem pa si ljudje po nepotrebnem nalagajo dodatno težo, odkima.
In da, še nekaj – nismo se zmotili. Njen slog je, da ne uporablja velikih začetnic in nekatera ločila izpušča.
Ko je odraščala je v resnici mislila, da bo ustvarjala filme, a je zašla v gledališče. Sedaj je njena želja napisati roman.
Kako se lotite pisanja? Potrebujete pred seboj veliko časa ali ne ...
Dobro je, če imam čas, a je redko. Ker ne morem preživeti samo s pisanjem, imam veliko drugih obveznosti. Poleg tega imam družino in kuham in skrbim za gospodinjstvo ... Tako da je čas za pisanje razdrobljen. Lahko pa, če mi gre, pišem kjer koli. Včasih imam lahko idealne pogoje in ogromno časa, pa sedim pred računalnikom in se ne zgodi nič. Drugič imam pol ure in napišem eno stran.
Od kod pridejo ideje? Nekateri umetniki pravijo, da se morajo "napolniti" z uživanjem drugih del.
Če si avtor ali umetnik, mislim, da bi moral pol svojega časa – in govorim delovnega in plačanega časa – porabiti za to, da bi bral, hodil v gledališče, gledal filme, se izobraževal. Ves čas bi moral biti v stiku z umetnostjo. Jaz imam za to veliko premalo časa. Največ mojih idej prihaja iz vsakdanjika, od ljudi, ki jih poznam, iz situacij, ki sem jim bila priča ali mi je kdo o njih pripovedoval ... Iz konteksta – političnega in družbenega, v katerem živim.
Prebrala sem, da Haruki Murakami dopoldne piše in popoldne bere.
Verjetno pa mu kdo drug kuha in pospravlja.
Prav mogoče. Kako se je ustvarjanje za vas spremenilo, ko ste dobili otroke? Je bila to kdaj ovira?
Nikakor ni bila ovira. Ne bi pisala, kot pišem, če ne bi imela otrok. Kako živim, kdo sem – to določa moje pisanje.
Ampak denimo – delala sva z režiserjem predstavo in ko sva bila sama, se nama je zdelo, da kar izgubljava čas. Mislim – nisva ga izgubljala, ampak veliko sva debatirala. Ko pa nisem imela varstva za mlajšega sina, sem ga pripeljala s seboj in takrat sva naenkrat zelo hitela in sva bila na koncu bolj učinkovita (se nasmeje). Ampak to se zgodi včasih – niti ni pravilo. Ker vedno rabiš tudi čas nekega lera, metanja časa skozi okno. Umetnik ne more biti nenehno produktiven. Potrebuješ čas za razmislek, čas, da se v tebi nekaj premakne.
Če se še vrnem k materinstvu. Prvega sina sem imela precej mlada. Še na akademiji. Takrat sem imela več energije in vse je bilo kar nekako mimogrede. Povsod je bil z mano – na vajah, gostovanjih ... ogromno sem potovala z njim. Je pa vsekakor z otrokom težje, ker ima dan 24 ur in moraš več stlačiti noter, in delo in materinstvo.
Mora torej ženska vzeti v zakup, da ji bo tudi otrok vzel čas.
In moški. Ker opažam, da tudi v družinah, kjer moški veliko sodelujejo v gospodinjstvu, še vedno večina obveznosti pade na matere. Morali bi stremeti k temu, da se to bolj enakopravno porazdeli.
Zdi se mi, da ste ne glede na to, da ste dobili otroka, šli v to smer, ki ste jo videli kot dobro zase.
Nikoli nisem razmišljala, da si želim imeti uspešno kariero. Razmišljala sem, kaj želim delati. In ni mi padlo na pamet, da je starševstvo za to lahko ovira.
Mentorirate mlade pisce. Kaj je ključno, kar jim želite predati?
Spodbujam jih v tistem, kar jih intrigira, kjer je njihova stiska. Da udejanjajo tisto, kar jih žene. Da pišejo na način, ki jim je blizu. Ne učim jih, da pišejo po nekem muštru, ampak da v svojem izrazu najdejo pot do tega, kar bo dramsko delo. Zdi se mi pomembno, da se jim odpira svet. Da jim pokažeš vrsto možnosti. Pomembno se mi zdi, da se jih sprejme in posluša.
Zdi se mi, da je naše okolje zelo zademfano, postano, provincialno. In da to mlade duši. In koliko zmorem, jim želim pomagati. V kolikor nisem tudi sama postana in zademfana in provincialna pa tega nočem ali ne znam opaziti (se nasmehne). Zdi se mi, da jim je pomembno odpirati svet. Ne samo na njihovi umetniški poti, ampak v življenju. Da se naučijo tudi imeti odnos do stvari in so aktivni v družbi.
V svoji kolumni ste zapisali, da bi morali mlade pisce bolj negovati, če bi želeli imeti kvalitetne izdelke.
Tukaj je problem že šola, ki spodbuja produktivnost, ambicijo, tekmovalnost, vse, kar je svet pripeljalo na rob propada.
Kar pa se tiče umetnosti, se mi zdi, da je ogromno vsega, ves čas so neki dogodki, predstave, filmi, okrogle mize ... Ampak zelo malo pa je nekega razmisleka, druženja, debatiranja. Nikoli se ne ustavimo in razmislimo. Samo bezljamo z enega dogodka na drugega.
Ko nekdo napiše dramski tekst, bi se moralo dobiti nekaj ljudi in o njem debatirati. Nimamo sistema bralnih uprizoritev. Pa je to samo en možen način, zagotovo jih je še veliko. Ampak o tem je treba razmisliti, malo pogledati prakse v tujini.
Včasih so bili procesi dela v gledališču daljši, vsak detajl je bil lahko premišljen. Zdaj pa imaš dva meseca in se samo bezlja, da se nekaj naredi. Stanje je površno in to ne samo v umetnosti. Kaj imamo od te množice produktov kot samo množico smeti?
In takoj moraš napisati odlično dramsko delo. Nimaš možnosti, da nekje večkrat poskusiš.
Ni pravil – to je pomembno razumeti. Ti birokrati, ki sedijo po ministrstvih in vlečejo plačo, pa postavljajo neka absurdna, zbirokratizirana pravila. V umetnosti ne moreš postavljati pravil. Ne moreš reči, zdaj bodo pa vsi imeli bralne uprizoritve. Nekdo jih ima lahko ne vem koliko pa nikoli ne bo napisal ničesar relavantnega. Drug bo čez noč napisal odličen tekst.
Kaj bi potem lahko naredili?
V gledaliških inštitucijah bi se lahko s tem ukvarjali. Tam imajo zaposlene dramaturge, a so ti večinoma zelo obremenjeni. Ampak saj ni treba, da imamo po 100 predstav na sezono. Lahko bi imeli bralne uprizoritve novonastalih del, delavnice ... Mladi bi imeli možnost nekje se družiti, preverjati, biti v stiku z gledališčem. Ti teksti bi lahko bili objavljeni nekje na internetu. Lahko bi imeli portal slovenske dramatike. Ampak to ne more nekdo početi iz dobre volje. Od nečesa je treba živeti.
Kaj lahko spremeni ministrstvo?
Ministrstvo se lahko razpusti. Treba je poiskati nove načine, kako bi se organizirali. Ker ministrstvo ta hip dela samo proti umetnosti. Deluje, kot da so tam, da varčujejo denar, da ne bi prišel do umetnosti, ne pa da se borijo, da bi šlo čim več denarja za umetnost.
In ne razumem teh nacionalistov, ki se tolčejo po prsih: slovenci, slovenščina. Po drugi strani pa ne bi dali denarja umetnikom, ker so paraziti, čeprav pišejo v slovenskem jeziku, se ukvarjajo z njim, ga bogatijo.
Lahko pri nas živiš od tega, da pišeš dramske tekste?
Ne. Jaz ne morem.
Pa ste med najuspešnejšimi.
Mogoče bi lahko, če ne bi imela otrok, če bi bila sama in zdrava. Preživiš lahko, če ti starši kupijo stanovanje, kot so ga meni. In si zelo skromen, nikoli ne greš na morje, si ne kupiš nobene knjige ...
Vi ste tudi zelo produktivni.
Sem, ker ves čas nekaj delam, da napolnim blagajno. Pa treba je še vedeti, da je dramatika še odlično plačana glede na romanopisje in sploh poezijo.
Če bi bila zdrava, pravite. Kakšen izziv je pri delu za vas epilepsija?
Izziv je dobiti bolniško, ker sem samozaposlena. Do 31 dni bolniško plačuje delodajalec. Ker sem jaz delodajalec sama sebi, je zame en teden bolniške nekaj, kar ni plačano. Če imaš kronično bolezen, pa se takih tednov kar nabere. Nad 31 dni bolniško plača Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ampak tako kot ministrstvo za kulturo varčuje pri kulturi, zavod varčuje pri bolnih. Ne razumem te logike. Nekdo, ki bi se moral boriti zate, se bori proti tebi. Po 31 dneh gre tvoj primer na komisijo, ki jo sestavljajo zdravniki, ki te nikoli niso videli. Preučijo tvoj primer prek papirjev in ugotovijo, da lahko opravljaš svoje delo.
In potem se nikoli ne spraviš k sebi, ves čas si na pol bolan, ker si ne moreš privoščiti, da bi bil na bolniški. Ljudje so izčrpani. Pa ne govorim samo o umetnikih.
Izčrpani ljudje pa so še bolj bolani in so še večji strošek v zdravstvu, tudi zaradi duševnih stisk in depresij in anksioznosti. Ne vem, komu je to v prid. Država ustvarja nezdravo okolje in s tem pljuva v lastno skledo. Razmišljajo samo o danes, ne pa, kako bi dolgoročno zastavili tako, da bi ljudje živeli boljše, bili bolj zdravi, zadovoljni in produktivni.
So kakšni predsodki o epilepsiji, o katerih mislite, da se premalo govori?
Nerado se zaposluje ljudi z epilepsijo, ker naj bi bili nezanesljivi in naj bi zaradi bolniških pomenili strošek. Ampak kdo pa je v življenju zanesljiv? Saj ne moreš vedeti, kaj se lahko komu zgodi.
Ves čas poskušamo svet vkalupiti v neko rutino in pravila, a življenje gre svojo pot. Iz mojega betona je recimo zraslo drevo. Epilepsija je nekaj, kar se v življenju lahko zgodi. Bolezni so in bodo. Ljudje si lahko le lajšamo življenje drug drugemu. V to bi morali vlagati energijo. Ne pa da si ga grenimo.
V svojih delih ste veliko krat pisali tudi o sebi. Se kdaj, ko pišete, ustrašite, da preveč razkrivate?
Ne. Ker če nekaj zapišem, sem prej prehodila pot, med katero sem vzpostavila distanco do tega.
Čestitke za še eno nominacijo za Grumovo nagrado.
Res sem vesela, da je bilo nominirano prav to besedilo, ker je erotična drama. Obstaja erotična poezija in obstaja erotični roman, do sedaj pa ni obstajala erotična drama. V gledališču obstaja seksualnost, ampak veliko krat je to nekaj, kar predstavi doda režiser. V samem besedilu pa je mogoče samo hiter seks ali posilstvo.
Pomembno se mi zdi tudi, da je ta tekst pisan skozi ženski pogled. Govori o ženski seksualnosti, o ženskem poželenju in zdi se mi pomembno govoriti o tem, ker je to še zmeraj tabu. Ženska je sploh v gledališču, ali kurba ali svetnica.
Odpirate tudi temo, da je ženska seksualnost lahko drugačna od moške?
Seveda. Zakaj pa bi morala biti enaka? Moram reči, da me moti, da so ženske včasih prizadete, če jim kdo reče, da pišejo izrazito žensko. Ker je to še vedno moški svet, taka oznaka velja za nekaj slabega. Ampak moramo priti do tega – in še hvala bogu, da je moja pisava ženska, saj sem ženska.
S svojimi deli vam je uspelo prodreti v tujino. Kako se je to zgodilo?
Šlo je za srečno naključje. Udeležila sem se delavnic v Srbiji, ki sem jih tudi pomagala organizirati. Takrat sem delala na tekstu, ki ga je v sklopu teh delavnic mlada režiserka, ki ji je bil všeč, režirala. Nato ga je ponudila enemu od srbskih gledališč, kjer je bila upraviteljica režiserka Anja Suša. Ona ga je ponudila na Švedsko, kjer ga je tudi sama zrežirala. In potem je potoval naprej.
Slovenija je majhna, zato je za avtorje dobro, če se njihovi teksti uprizarjajo tudi v tujini. Če bi se organiziral nek sistem prevajanja, bi se to zgodilo večkrat. Jaz svoje prevode v angleščino plačam iz svojega žepa. Zame je to naložba, ker od tega, da se tekst igra v tujini, dobim denar. Zapravim pa ga v Sloveniji, kar pomeni, da gre tudi v državno blagajno. Zato je to naložba tudi za slovensko državo. Ampak ta na to gleda kot na strošek. To miselnost je treba spremeniti. Treba je začeti gledati širše.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.