Martin Horvat: Glamur Hollywooda živi peščica. Za ostale je vsakdan – borba

Martin Horvat živi in dela v Los Angelesu. Potem ko je v Ljubljani diplomiral iz filozofije in grškega jezika ter književnosti, se je odločil, da odide v Hollywood in poskuša postati scenarist. Uspeh je že, da so ga na podlagi poslanega besedila sprejeli na Ameriški filmski inštitut, šolo, ki izobražuje kadre, ki jih potrebuje Hollywood. A kot so jim profesorji povedali takoj, ko so prestopili prag: prestižna diploma ni zagotovilo, da bodo dobili delo. Enako velja za študentskega oskarja. Šteje le, kako dober je vsak tvoj naslednji scenarij. Ogromno je priložnosti, pripoveduje mladi Ljubljančan, hkrati pa vsak dan videvaš tiste, ki so nekoč prišli, da bi uresničili sanje, a so se te razblinile.

Pričakuje se trdo delo, zato nima časa, da bi se pogosto vračal domov. Tokrat je priletel, ker je kratki film Vsi ti glasovi, pri katerem je bil soscenarist, skupaj s poljskim celovečercem 11 minut otvoril Ljubljanski filmski festival. 15-minutna zgodba se odvije v dneh po koncu 2. svetovne vojne. V na pol uničeno gledališče na Poljskem se skrije mladi nemški vojak, ki beži domov. Malo zatem v njem poišče zatočišče tudi skupina nekdanjih gledaliških ustvarjalcev, ki so preživeli koncentracijsko taborišče. Veselijo se upanja, da bo življenje mogoče nadaljevati. Vojak, ki je snel svoje vojaške oznake, se mora v njihovi družbi soočiti s tem, da je del tistih, ki so jim povzročili toliko gorja. Kot je režiser David Henry Gerson povedal v intervjuju za The Huffington Post: Glavni junak filma je nacist, "ker se lahko on največ nauči iz te zgodbe."

Z Martinom sva se pogovarjala, preden bo svoje izkušnje in znanje delil tudi z udeleženci scenaristične delavnice, ki jo organizirajo Festival kratkega filma FeKK, produkcijska hiša EnaBanda ter zavod Motovila oziroma Center Ustvarjalna Evropa. 

Martin, zakaj Amerika?

Mene je vedno zanimala oziroma kar privlačila že neodvisno od filma. Nikoli nisem prav rad potoval kot turist. Tuje države raje doživim na ravni življenja in dela tam. Potem ko sem končal študij na Filozofski fakulteti, sem se odločil, da bom šel naprej študirat film. In je oboje sovpadlo, ker sem si rekel, kam pa bom šel drugam kot v Los Angeles. Nisem kaj dosti razmišljal o študiju v Evropi, ker sem želel spoznati ta ameriški, malo bolj komercialno naravnan način dela.

Kako je tam drugačen poklic scenarista?

Že v tem, da poklic scenarista sploh obstaja (smeh). Ko sem šel v Ameriko, je bil v resnici moj cilj, da bom postal staff writer (stalno zaposleni scenarist op. a.) pri sitcomu (polurni komični seriji op. a.).

Kakšen pa je Hollywood danes? Je še utelešenje glamurja?

Hollywood je konec koncev samo okrožje v Los Angelesu, kot sta Bežigrad ali Moste. Je bolj taka umazana lokacija, kjer vidiš veliko ljudi, ki so tja prišli, da bi uspeli, pa se to ni zgodilo. Ko greš na kavo ali na pivo, vidiš veliko natakarjev, ki so prišli za sanjami, pa potem za vedno obtičali v tistem lokalu. Kar se tiče glamurja pa – peščica ljudi ga živi. Recimo približno pet scenaristov je v Hollywoodu trenutno, ki lahko živijo na veliki nogi. Za ostale pa je vsakdan – borba.

Kako se počutiš, ko vidiš takega natakarja, ki je prišel, da bi zablestel, pa uspeha ni bilo?

To je dnevni opomnik, da se – prvo – nič ne zgodi samo od sebe. Veliko ljudi sem spoznal, ki kar sanjajo, da jih bo nekdo odkril, ne da bi se svojemu delu disciplinirano posvečali. Res moraš trdo delati in biti predan. Je pa tudi opomnik, da moraš na neki točki premisliti, ali je še vredno vztrajati. Jaz mislim, da na tej točki še nisem. Sem pa imel že enkrat podobno izkušnjo, zato imam zaupanje vase, da bi, če bi se pokazalo, da uspeha ne bo, imel dovolj moči, da sprejmem odločitev, da grem.  

Bi nam lahko zaupali, kakšna je bila ta pretekla izkušnja?

Najprej sem mislil, da se bom v življenju ukvarjal s petjem. Po treh letih vztrajanja sem sprejel pametno odločitev, da sem ga opustil.

Kako pa ste postali del filma Vsi ti glasovi?

Z režiserjem sva na AFI-ju že v prvem letniku skupaj posnela film. Ko je prišel čas za njegov diplomski film, me je spet povabil k sodelovanju. AFI drugače res deluje po tem hollywoodskem modelu. Mentorji pri snemanju ne opravljajo samo svojega pedagoškega dela, ampak se postavijo v vlogo izvršnega producenta nekega hollywoodskega studia, tako da se moraš pogovarjati z njimi, kot bi se pogovarjal z nekim izvršnim producentom.

Zakaj ste se odločili za eksperimentalno in ne klasično narativno strukturo, ki bi jo glede na zgodbo tudi lahko imeli?

Ta film noče biti toliko zgodba o tem, kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno. Gre bolj za to, da ima režiser starše oziroma stare starše, ki so pribežali s Poljske in so mu ves čas pripovedovali o grozotah, ki so jih preživeli. Vselej pa so mu na koncu zabičali, naj nikoli ne pozabi. On se je, kot sva se pogovarjala, na eni točki znašel v dilemi, česa naj ne pozabi. On ni imel svojih spominov. Vloga, ki so mu jo dodelili stari starši, je bila, naj ne pozabi njihovih spominov. In ti so v njegovi glavi postali čisto mitološka zgodba. Konec 2. svetovne vojne je postal zmes ljudi, ki so se vračali iz taborišč, vojakov, ki so odhajali domov, potem so bili vmes nekje še umetniki … Ker film raziskuje te mitološke podobe nekoga, ki tega dogodka osebno ni doživel, je bila primernejša eksperimentalna forma.

Sta pa šla z režiserjem skupaj na Poljsko in tam raziskovala, kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno.

Med drugim sva raziskovala zgodovino poljskega gledališča, šla sva v Auschwitz, ki je res nekaj grozovitega. Ampak midva lahko kot mlada človeka samo ugibava, kako grozno je bilo. Zato je ta film nekakšna sanjska, mitološka obdelava dogodka, ki se mogoče nikoli ni zgodil, bi se pa lahko.

Gre za raziskovanje travme, ki jo je povzročila izkušnja staršev in starih staršev?

To je travma, ki je v njem prisotna dnevno. Če se spomnite krika enega od preživelih, potem ko se sooči z vojakom. To je po pravici povedano Davidov krik, ki ga je moral spustiti iz sebe. Ta film noče govoriti o dejstvih, ampak hoče vzbuditi občutja. Je kot nekakšen izbruh čustev.

Dobili ste študentskega oskarja, kar je lepo priznanje. Pa odpira tudi kakšna vrata?

Ljudem lahko rečem, da imam to nagrado. Ampak oni bodo vsakič znova gledali kakovost scenarija, ki jim ga bom oddal. Zanimiva razlika, ki sem jo opazil med delom tukaj in tam, je, da tam ljudje veliko dlje delajo na scenariju oziroma sploh na čemer koli, preden to oddajo naprej.

Je morda tako, ker je v Hollywoodu večja konkurenca?

Zagotovo. Ampak po drugi strani je konkurenca, ker je tam delo. Zdi se mi, da se pred snemanjem ekipa dosti dlje in strožje pripravlja, dokler vsak član ni prepričan, da je res naredil to, kar lahko. Potem se gre šele v snemanje. Tu imam občutek, da je scenarij bolj osnutek filma. Mislijo, da bodo že rešili vse njegove težave na setu. V Ameriki scenarij vidijo kot dejanski film.

Zaenkrat ostajaš v Los Angelesu tudi po študiju. S čim se trenutno ukvarjaš?

Razvijal sem animirano televizijsko serijo in zdaj čakamo, ali jo bo kdo odkupil. Pred časom sem razvijal tudi serijo v Rimu. Tudi tu čakamo, ali bo padla odločitev za snemanje. Do konca tega leta moram dokončati scenarij za celovečerno zgodovinsko dramo.

Kakšno pa je v Los Angelesu prehajanje s študija na delo?

Naporno in težko. Že na začetku študija so nas svarili, da diploma na fakulteti, ki ima zelo dober ugled v Hollywoodu, niti slučajno ne zagotavlja kariere. AFI organizira razne dogodke, kjer se študentje lahko predstavijo delodajalcem, ampak tako mogoče peščica dobi kakšno konkretno ponudbo. Po diplomi pravzaprav v tvojem življenju zazeva velika praznina, ker je študij na AFI-ju tako intenziven. 24 ur se posvečaš samo študiju. Ti tudi ne dovolijo imeti nobene službe.

Zaradi tega ste se morali znajti in si poiskati ne samo eno, temveč več štipendij, da ste pokrili stroške šolnine in življenja. Predvidevam, da ste se morali kar potruditi, če ste želeli tam študirati?

Šel sem z glavo skozi zid. Ne ravno brezglavo, ampak odločil sem se, da bom šel tja in da moram najti način, kako mi bo to uspelo. Sem se pa moral potruditi tudi tako, da, odkar sem tam, ne živim na veliki nogi.

Ste se pa najprej vpisali na drugo fakulteto?

Najprej sem bil na Kalifornijski državni univerzi, ampak sem po mesecu dni ugotovil, da zame ni dovolj dobra. Preveč srednješolski pristop je bil. Moja izkušnja je, da so tam velike razlike med državnimi in zasebnimi fakultetami, kjer se plačajo visoke šolnine. Razlika je tako velika, da izobrazbo enostavno moraš plačati. Tako da sem se hitro vpisal na AFI.

Ti AFI nudi možnost, da spoznaš ljudi, ki so na položajih moči?

Da, ampak to priložnost imaš konec koncev v samem Los Angelesu. Če se le malo socializiraš in si vešč v mreženju, lahko te ljudi spoznavaš na lastno pest. Se pa še ena stvar, ki so nam jo na AFI-ju ponavljali, vedno bolj izkazuje za pravilno. Dejali so nam, da so sošolci tisti, s katerimi bomo v prihodnosti delali. Ne gre torej za to, da dobiš kontakte najbolj hudih producentov. Tudi ko smo potrebovali pri filmu Vsi ti glasovi nekoga, ki bi naredil plakat, sem predlagal sošolca iz srednje šole.

Plakat je naredil Jan Virant.

Da. Jaz sem ga predlagal režiserju, ker sem vedel, da ga bo znal dobro narediti. Na AFI-ju so ga hitro opazili in je potem dobil ponudbe še od par režiserjev.

To je potem kot valjenje krogle?

Točno tako. Če narediš dobro, te ljudje hočejo.