Film Kakršen oče, takšen sin je družinska drama, pretanjena študija človeških odnosov, vzgoje, odgovornosti in s tem povezanih odločitev, narejena s posluhom za podrobnosti, ki gledalcu zlezejo pod kožo. Tako 51-letni japonski režiser Hirokazu Kore-eda ponudi na prvi pogled trdno in tradicionalno družino, nekako pričakovano v okolju japonske družbe, a pod površino gre za čustveni vrtinec, ki pomaga pri iskanju odgovorov na temeljna življenjska vprašanja, povezana z vzgojo, skrbjo za potomce in starševsko odgovornostjo. Univerzalna zgodba, ki bi se lahko dogajala povsod po svetu, a je ravno zato, ker je dogajanje locirano v Tokiu, še toliko bolj izčiščena vse nepotrebne navlake dramatiziranj in nabuhlosti. Govorijo dejstva, majhne podrobnosti in seveda čustva. Režiser je s filmom navdušil tudi na festivalu v Cannesu, kjer je dobil posebno nagrado žirije.
Kore-eda se je, zanimivo, na festivalu Liffe predstavil že lani, s prav tako večkrat nagrajenim filmom (I Wish; Želim si), o dvojčkih, ki se zaradi ločitve staršev oddaljita drug od drugega, pa si vseeno želita biti skupaj. Za zaplet v letošnjem festivalskem filmu Kakršen oče, takšen sin je potreben le telefonski klic iz porodnišnice, da se družinska idila skrha. Tako Rjota, uspešen in dobro plačan arhitekt, z ženo Midori in šestletnim sinom Keito živi brez velikih pretresov. Več je v službi kot doma, nato pa iz porodnišnice sporočijo, da Keita ni zares njun sin, temveč so ga po porodu pomotoma zamenjali z drugim. Z družino, ki je po finančnem položaju in načinu življenja povsem drugačna, a je bila prav tako žrtev zamenjave. Starši obeh otrok poskušajo najti univerzalno rešitev, ki bi prinesla zadovoljstvo "vpletenim", a ta res ni prav nič preprosta.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.