Petru Bratuši v 20 minutah uspelo v jok spraviti vse gledalce

Peter Bratuša je idejo za film dobil, ko se je usedel v en avto, v katerem je sedel neki človek, ki ga je poznal iz nekih drugih časov in ekonomskih logik. "Bilo je zelo mučno in neprijetno za oba. Zanj, ker je prilezel tako daleč in zame, ki sem moral to gledati. Nisem vedel, kaj naj rečem. Mislim, da je bila to najdaljša vožnja v mojem življenju. To je bila izkušnja, ki je iniciirala to zgodbo," je povedal Peter.

Borut ima v filmu vlogo taksista, njegov lik pa spoznavamo skozi naključne potnike, ki se znajdejo v njegovem avtomobilu. Zagrenjen in naveličan življenja je Borutov lik čisto nasprotje tega, česar smo sicer vajeni pri igralcu. "To pride z leti," se je pošalil Borut in dodal, da se mu na vlogo ni bilo potrebno dosti pripravljati, saj je po dveh mesecih, ko se ni smel briti in striči, že samo ob pogledu v ogledalo postal žalosten.

Poleg Boruta v filmu med drugim igrajo še Sebastijan Cavazza, Lenča Ferenčak, Nina Rakovec, Jana Zupančič, Bojan Emeršič, Ana Urbanc, Lotos Vincenc Šparovec in Tanja Dimitrievska.

Igralsko ekipo je Peter izbral na najrazličnejše načine. "Za Boruta je kriva Desa Muck. Na odru med podelitvijo gongov mi je navrgla, zakaj ga nikoli ne vzamem. Čez 14 dni sem ga že klical," je povedal Peter, Borut pa je dodal: "Ja, Desa ima dolg jezik in ga je takoj ozmerjala, zakaj mene nikoli ne angažira. Vsakič so pač takšni slučaji, da pomisliš na nekoga. Moram reči, da sem bil absolutno srečen, da me je povabil. Prebral sem scenarij, ki mi je bil silovito všeč in mi je tudi takoj naložil neko odgovornost. Nenehno se mi je namreč zdelo, da takšnega dobrega scenarija ne gre pokvariti. Vedel sem, da imamo priložnost narediti en zelo lep film. A ko sem gledal delovno kopijo, sem bil bolj sproščen, saj se mi je zdelo, da mi je to tudi uspelo. Enako se mi je zdelo tudi danes po reakciji ljudi, sam bi pa težko kaj direktnega izjavil," nam je po premieri dejal Borut. Peter pa je hvaležen vsem, ki so se odzvali njegovemu vabilu. "Brez njih, kaj bi jaz," to utemeljuje režiser in scenarist filma ter dodaja, da sta Borut in Lenča naredila neko prav posebno vez. "Prvič, ko sta se srečala, ti čutiš, da nekaj obstaja med njima. Naredila sta neko magijo," je prepričan Peter, ki je sicer za vlogo, ki jo igra Lenča, preiskusil več igralk, a se je izkazalo, da je Lenča absolutno ta oseba, ki je morala biti. Za Nino se je Peter odločil, ker mu je kot igralka zelo všeč. Jo je pa želel postaviti v neki čisto drugi lik, kot jih je igrala doslej. "Nisem želel, da bi bila prijazna in prijateljska, ampak neka zoprna baba," nam je dejal Peter. Navdušen je bil tudi nad sceno v avtomobilu s Sebastijanom, Jano in Ano. "Redkokdaj si režiser izmislim neko sceno in da se potem zgodi točno tako, kot sem hotel, da izgleda. Zato sem tako ponosen nanjo. Seveda je tudi odigrana super," nam je dejal Peter.

Nina je navdih za upodobitev zlobne ženske dobila pri Kardashianovih. "Vesela sem, da mi je Peter ponudil nekaj novega. Da bi lahko prišla v srž te ženske, mi je maskerka predlagala, da si ogledam Kardashianove. Bila sem totalno šokirana. Kaj vse obstaja na tem svetu! Grozno! A dobro za to vlogo. Niti malo namreč ne poznam tega sveta. To je zelo daleč od mene, od moje biti. Upam, da sem vsaj kanček te bizarnosti prenesla v film," je po premieri razkrila Nina, ki je bila, ko ji je Peter predstavil vlogo, v bistvu malce prestrašena, saj take vloge še nikoli ni imela. A to jo hkrati vedno tudi vznemirja. "Srečna sem, če mi režiser ponudi nekaj, česar še nikoli ni videl. Tako, da sem vlogo seveda takoj sprejela. Že med samim prebiranjem scenarija me je popolnoma zadelo. Ko sem prvič videla film in to, kako dobro je upodobil idejo iz scenarija, da ni izpadlo 'pocukrano', ampak da je prišla tragika ven skozi lepoto, sem bila pa res zelo vesela, da sem sodelovala pri tem projektu. Vsakič znova me gane in se moram prav zbrati, da lahko povem par besed," nam je dejala Nina.

Tako Nina kot Borut sta s Petrom prvič sodelovala, z nekaterimi pa Peter dela že vrsto let. Z Vesno Črnelič denimo že več kot 25 let, s skladateljem Sebastijanom Duhom pa več kot 15 let. Nina nam je dejala, da ji je bilo delati z njim fantastično, še posebno pa ji je bilo všeč to, da dialog ni bil spisan, ampak sta ga oblikovala skozi govor oziroma improvizacijo. "To je bil zelo zanimiv način dela, ki mi kar ustreza," pravi Nina. Borut pa je Petra opisal kot izjemno zrelega človeka in režiserja. "Je pa tudi pozitivno naravnan, kar je redko med ljudmi, še posebno med Slovenci, ki smo tako zelo radi nezadovoljni. Tudi vse njegove pripombe so bile takšne, da te niso 'zavrle', ampak so ti dale spodbudo. Jaz bi tudi rad bil takšen človek in zato mi je bilo toliko lepše delati z njim," Petra ni mogel prehvaliti Borut.

Lenča Ferenčak, ki jo Borut v taksiju pelje na zadnjo vožnjo, je povedala, da bi si, če bi šlo za njeno zadnjo vožnjo, tudi sama želela še enkrat obiskati Nebotičnik, saj so ga tam – kot je dejala – 'biksali' še pa še. "Na 'raufenk' imam raznorazne spomine. Tudi to, da sem rekla: 'Za moje lepe oči, še en 'tanz' z Danetom Zajcem, ki ni znal plesati'." je razkrila Lenča.

Film so snemali pet dni oziroma noči po dvanajst ur skupaj (od petih popoldne, takoj, ko se je stemnilo, do šestih, sedmih zjutraj) meseca decembra, ko je bilo zelo mraz, česar se igralci (pa tudi vsa druga ekipa) še zelo dobro spomnijo. "Tako zelo je bilo mraz, da sem po tem snemanju zbolela za mesec dni. Povsem. Skoraj sem dobila pljučnico. To je prekletstvo vlog v visokih petkah in mini krilih. A se je definitivno splačalo," nam je razkrila Nina. Za Boruta je bilo posebno doživetje to, da se je velikokrat zalotil, da nekako podoživlja to z Lenčo, čeprav v resnici ne gre za njeno življenje, je pa to življenje praktično vsakogar. "Vsi imamo neke mejnike v življenju. Trenutke, ko se počutiš uspešnega in imaš občutek, da je vse pred tabo in občutek, ko se ti zdi, da je vse skupaj brez zveze - pa trenutek, ko ugotoviš, da ni vse brez zveze, a da ni nič več pred tabo," nam je dejal Borut, ki pa taksija nikoli ne bi vozil. "Mislim, da večina ljudi ni tako prijetnih kot Lenča. Večina je zoprnih kot Nina. Mislim, da je to kar težak poklic," nam je dejal Borut, ki se je med snemanjem parkrat udaril v glavo, ko je lezel iz taksija, še vedno pa se spomni tudi, da je vse zelo zeblo. "Je pa snemanje teklo tako lepo gladko, da pravzaprav ni šlo čisto nič narobe. Cela ekipa je delala izjemno dobro in utečeno. Edino malo veliko smo se vozili po ulicah, saj zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nismo mogli zapreti ulic in urediti prometa," nam je dejal Borut. Tudi Peter je potrdil, da je šlo za eno najbolj tekočih snemanj, kar jih je imel do zdaj, še enkrat pa je izrazil hvaležnost vsej ekipi, da je zdržala ves ta mraz in to njegovo mučenje. "Jaz sem bil še malo zaščiten, ker sem sedel v eni taki kolibi na avtu, snemalci, asistenti, lučkarji in igralci so morali biti pa direktno na mrazu," nam je razkril Peter, pohvalil pa je tudi delo Marka Brdarja in Tilna Ravnikarja, za katerega je bil to prvi film. "Žal mi je le, da je na bežigrajskem stadionu, za katerega smo res zelo težko dobili dovoljenje za snemanje, balon, ki bi moral lebdeti v zraku in osvetljevati ves ta prostor, da bi scena malo drugače izgledala, zaradi vetra dvakrat zabilo v tla," pravi Peter.

Film si je ogledala tudi igralka Katarina Čas. "Zelo mi je bil všeč. Je lep, emocionalen, poln upanja. Ne smemo obupati! Na koncu sem ob prvem ogledu, na katerega me je povabil Peter Bratuša, celo še malo solzico potočila, danes pa sem se zadrževala, ker sem vedela, kaj prihaja," nam je dejala Katarina, ki pa bi film z lahkoto gledala še vsaj pol ure ali pa še 40 minut. "Saj Jonas je ob koncu rekel: 'A je že konec?'" Borut pa je prepričan, da kratkometražni film ne sme biti dolgometražni. "Takšnih filmov, ki bi zapolnili 20 minut, pa so jih raztegnili na uro in pol, smo v Sloveniji videli že preveč in bognedaj, da bi bil to dolgometražni film. Če bi pa na kakšno podobno temo uspel Peter ali pa kdo drug napisati celovečeren scenarij, kar bi se po moje seveda dalo, a bi bilo potrebno še marsikaj dodelati, bi pa z največjim veseljem sodeloval," nam je zaupal Borut. Peter pa nam je dejal, da je minutaža primerna za naše okolje, tudi on pa meni, da bi se iz tega filma dal narediti tudi normalen film. "Struktura oziroma forma filma ni klasično kratka, ampak je relativno razpredena in ima neke svoje kanale," pojasnjuje Peter. 

Glede na to, da se zgodba pretežno odvija v taksiju, nas je zanimalo tudi, kakšne zanimive prigode imajo vprašani s to obliko javnega prevoza. Nina nam je dejala, da jo vedno fascinirajo zgodbe taksistov. "Vsakič, ko se vozim, poskušam vzpostaviti – če sem le pri volji – dialog s taksisti in jih povprašati, kaj vse se jim je že zgodilo. To je res zelo težek poklic. V bistvu morajo biti taksisti tudi dobri psihologi – da znajo oceniti ljudi, ki se vozijo z njimi in reagirati na pravi način. Upam, da jaz nisem delala takšnih zdrah v taksiju kot sem jih v svoji filmski vlogi, sem pa slišala za res neverjetne zgodbe, zaradi katerih se splača posneti film. In tukaj imamo še en dokaz, zakaj je to zanimivo na filmu," nam je dejala Nina. Katarina ima s taksisti veliko zanimivih prigod. "Kakšni ti povedo svojo zgodbo, kakšni so tiho, kakšni so nervozni, kakšni so zelo prijazni. A vedno uživam. Jaz se rada vozim s taksiji," nam je povedala Katarina. Pa jo taksisti prepoznajo oziroma se naredijo, da je ne? "Zdaj, ko sem prišla sem, mi je taksist rekel: 'A pa drugače te prepoznajo?' Začel je to temo, a sva imela lepo debato. Nimam nekih težav zaradi svoje prepoznavnosti," pravi igralka. Borut pa se s taksiji ne mara voziti. "Moje glavno prevozno sredstvo je kolo. Če se že vozim s taksijem, pa se najrajši usedem na zadnji sedež in poskušam s tem taksistom povedati, naj me pustijo pri miru in da mi ni do klepeta in do komuniciranja. Sicer pa moram priznati, da mi že sam ta občutek, da je tik pred mano tam sedela ena druga rit, ni prijeten. Nisem človek za taksije," nam je razkril Borut. Peter pa ima iz taksijev veliko prigod, a nam jih ni želel razkriti, saj – kot nam je dejal – se ne želi zameriti kakšnemu taksistu.

Film zdaj potuje na festivale po tujini, septembra pa bo na ogled tudi na Slovenskem filmskem festivalu. "Težava s kratkimi filmi v Sloveniji je, da ga pri nas nimaš kje vrteti. Nimamo ne distributerja ne kina, ki bi zares dovoljeval te stvari. Filmov, ki so narejeni za veliko platno, pa je škoda gledati le na računalnikih in televizorjih," nam je za konec še dejal Peter.