Režiser Dejan Babosek: Vsi se izgovarjajo na našo majhnost

Pri nas je tako, da je dejansko zelo malo razpisov. Nekaj jih ima filmski center, nekaj televizija, potem pa se že konča in se moraš znajti sam. Finance smo zato poiskali v privatnem sektorju, čeprav je pri nas takšno sodelovanje še zelo v povojih. V Ameriki podjetja vlagajo v film tako kot recimo v šport. Na tak način si delajo promocijo. Pri nas pa podjetja niti ne vedo točno, kako takšno sodelovanje deluje, niti nimajo velikega zaupanja v slovenski film, ker je bilo narejeno toliko izdelkov, ki jih gledalci nočejo gledati.

Bi se strinjali, da se to v zadnjem času spreminja, da postaja slovenska produkcija vse bolj priljubljena?

Seveda. Saj tudi če pogledam zadnjih dvajset let slovenskega filma, so gledalci prišli vedno, ko se je pojavilo kaj dobrega. Je bilo pa žal posnetih tudi veliko izdelkov, ki nimajo ne repa ne glave, ne dobre zgodbe ne dobrih igralskih dosežkov. Ustvarjanje filma ni ravno odkrivanje tople vode. Lahko narediš dober komercialen žanrski film in gledalci se bodo odzvali. Lahko narediš dober malo alternativnejši art film in spet boš našel pot do tiste bolj specifične art publike. Res je, da je slednje v deželi z dvema milijonoma prebivalcev, ki imajo najraje komedije in risanke, malo manj – ampak je pa.

Kako bi lahko spremenili slovenski film v še boljši?

Pri nas vlada pomanjkanje entuziazma, tiste vere, da je vse mogoče, če si to le zastaviš. Vsi se izgovarjajo na našo majhnost; preden sploh poskusijo, že zaključijo, da nekaj ni mogoče. Ampak treba je sanjati velike sanje. Če si zastaviš nekaj na 100 odstotkov in prideš na 70, si naredil veliko. Če si že v osnovi zastaviš na 20 in v praksi spelješ 10, nisi dosegel nič. Dober primer, kaj se lahko zgodi, če sanjaš velike sanje, je Mitja Okorn. Tudi nov filmski festival na Bledu so zastavili zelo na široko in prav je tako. Koliko svetovno znanih režiserjev, igralcev, producentov in scenaristov je v zadnjih petindvajsetih letih obiskalo Slovenijo? Zelo malo. Ne daleč od nas, v Sarajevu, pa imajo na festivalu svetovne zvezdnike hollywoodskega in art filma.

Ima, ker se dobro zavedam, da je treba film spraviti do gledalca in da je treba to narediti na več ravneh. Izbrati je treba igralsko zasedbo, ki je publiki zanimiva, zgodbo, s katero se ta lahko poistoveti itn. Njegova kritika nas je zelo razveselila, ker je zapisal, da v tem filmu kamera v vsakem trenutku točno ve, kje mora stati, medtem ko je nekdo drug izjavil, da temu filmu ne moreš reči niti amaterski, ker s tem žališ amaterske filme. Ob tako različnih kritikah se potem včasih vprašaš, kdo ti želi ponagajati. Ni vsak zadovoljen, da se pojavljajo režiserji, ki tako kot jaz ali Okorn snemajo filme v lastni produkciji. Njim ni v interesu, da naredim film za 250 tisočakov, nekdo, kot je Marcel Štefančič, pa potem napiše, da je videti boljše kot film, ki je bil posnet za milijon.

V filmu je vloga srbskega bratranca, za katero smo potrebovali igralca, ki je markanten. Razmišljali smo, kdo bi to lahko bil, in seveda nam je na pamet padel Đuro, ampak on je že marsikje, zato se je nekdo spomnil na Dragana Bjelogrlića. In smo ga enostavno kontaktirali, mu poslali scenarij; ker mu je bil všeč, pa smo se dobili, ko je bil v Ljubljani. Tako je padel dogovor, le prilagoditi smo mu morali urnik snemanja, ker je zelo zaposlen.

Je sicer težko najti pravega igralca za določeno vlogo?

Francis Ford Coppola je pričel snemati danes kultni film Apokalipsa zdaj s Harveyem Keitelom v glavni vlogi. Po tednu dni snemanja ga je odpustil in najel Martina Sheena. Tako da se napačne izbire dogajajo. Sami smo najtežje našli glavne igralke, ker smo želeli, da so za gledalca privlačne, da pa znajo svojo vlogo tudi dobro odigrati.

Kako ste se začeli ukvarjati z režijo?

Od malega sem zelo rad gledal filme in že takrat je v meni tlela želja, da bi jih nekoč snemal. Kasneje sem študiral najprej zgodovino in teologijo, nato slovenščino in književnost ter uvidel, da to ni to, kar bi rad v življenju počel. In potem sem se približno petnajst let aktivno trudil, da bi lahko začel snemati filme.

Niste pa se odločili vpisati na akademijo?

Prišel sem na informativni dan, kjer so začeli razlagati, kako oni vidijo film in propagirali so same zelo klasične avtorske art filme. Jaz pa sem bil takrat mulec pri svojih osemnajstih in sem gledal vse kaj drugega. Zanimala sta me Quentin Tarantino in Oliver Stone in sebe takrat enostavno nisem videl, kako gledam in študiram filme prejšnjega tipa. Dejansko sem kasneje odkril iste avtorje, kot so jih propagirali oni, ampak do njih sem moral priti po svoji poti.

Pa je težko postati režiser, če ne diplomiraš iz režije?

Danes, ko je tehnika dostopnejša, se lahko dokaže marsikdo. Poleg tistih nekaj filmov, ki jih financira filmski center, se vsako leto posname še kar konkretno število neodvisnih produkcij in tudi tu se bo sčasoma izoblikovalo nekaj dobrih avtorjev, zato bi jo bilo nesmiselno blokirati. Pri nas ima filmska panoga še vedno nekaj elitističnega pridiha. Si z akademije ali pa tega ne moreš početi. Stanley Kubrick, Steven Spielberg, Quentin Tarantino in James Cameron niso nikoli naredili akademije. Kubrick je bil fotograf. Tarantino je delal v videoteki in pogledal na tisoče filmov. Spielberg je na črno hodil v studio Universal in se tam učil v praksi.

Sami ste začeli z glasbenimi spoti; je bil to dober začetek za režiserja?

Začel sem tako, da sem se trudil, da bi dobil čim več obrtnega znanja, torej kako delovati v tem tehničnem smislu, kakšna mora biti interakcija z ekipo itn. Z glasbenimi spoti pridobiš veliko takšnih izkušenj; ker stalno delaš, pa pridobiš tudi kondicijo. Po svetu veliko filmskih režiserjev začne z oglasi in glasbenimi spoti. David Fincher je tak primer. Je pa potem pri ustvarjanju filmov pomembno še, da rad spremljaš samo življenje, da vpijaš vse, kar se zgodi okoli tebe in te izkušnje potem preliješ na veliko platno. Tudi razgledanost je zelo pomembna.

Izhod je bil označen za komercialen žanrski film, kmalu prihaja na velika platna vaš drugi celovečerec, ki pa naj bi bil povsem drugačen. Si želite delati zelo različne stvari?

Izhod je mešanica akcije, komedije, drame in satire, moj drugi film Ksana, ki je tik pred distribucijo, je drama z bolj meditativnim pridihom. Delam tisto, kar začutim, da bi rad delal. Naslednjič želim posneti še eno tako malo bolj konkretno dramo, potem pa mislim, da se bom lotil komedije, da si malo oddahnem in spustim še malo več smeha v svoje življenje (se nasmeji). Da se pri nas ukvarjaš s filmom, je res potrebna popolna predanost. Samo tako lahko premagaš vse možne ovire, ki se pojavijo na poti. Mene so recimo na filmskem centru pa še kje zavrnili že večkrat, ampak še vedno sem tu, še vedno delam, ker čutim do tega dela neverjetno strast, in imam idej za naslednje projekte še pa še. Tudi takšnih, ki presegajo slovenske proračune oziroma naše izgovore, da smo premajhni.