Tatjana Božić: Prva ideja je bil film o tem, zakaj me nihče noče

V angleščini ste svoj film poimenovali Happily Ever After (In srečno sta živela do konca svojih dni). Ima vaš film srečen konec?

Absolutno. Čeprav je srečen v smislu, da sem bolj v stiku sama s seboj. Kar pa je zagotovo bolj srečen konec, kot če bi se poročila in živela neko tujo idejo tega, kaj naj bi bila sreča.

Kako ste se odločili, da posnamete takšen dokumentarec?

Živela sem na Hrvaškem, imela sem 35 let, bila sem samska in dogajalo se mi je, da so mi ljudje govorili: “Dobro izgledaš. Zakaj te nihče noče?” Oziroma – še ko sem živela v Rusiji, sem slišala ženske govoriti: “S 25. leti je bolje biti ločena, kot še nikoli poročena, ker potem to ne pomeni, da te nihče noče, ampak samo, da ti ni uspelo.” Prva ideja je bila torej film o tem, kaj je narobe z mano, da me nihče noče (smeh). S to idejo sem odšla na delavnico razvijanja scenarija za dokumentarni film in tam srečala Rogierja (Nizozemca, zaradi katerega se je preselila v Amsterdam op. a.). On je torej najprej prebral moj scenarij, nato me je šele spoznal. In vedel je, da bo – če bo z mano, moral biti tudi v filmu. Ko sva bila na prvem zmenku, je bil on tisti, ki je iz žepa povlekel kamero in dejal – “to boš potrebovala za film” (smeh).

Obenem je torej rekel 'da' vam in filmu; kako pa ste prepričali 5 nekdanjih fantov?

Uporabila sem majhen trik (smeh). Nisem jim rekla, da delam film o svojih bivših, ampak da delam film o sebi in se pogovarjam z vsemi, ki me dobro poznajo. Moram reči, da so dobro reagirali, čeprav sem jih opozorila, da pridem s celo filmsko ekipo. Samo Angleža sem morala prepričevati.

Seveda. Recimo obstaja prizor, ko jokam, kako si želim biti srečna, kamera pa me snema povsem od blizu. Izgledam grozno. Grozno! To je bilo v Rusiji, naslednji dan sem odpotovala domov in na računalniku gledala posnetke. Samo zaprla sem ga in rekla – ni šanse, da bo to v mojem filmu. Toda ker je montaža trajala leto in pol, sem imela veliko časa za razmišljanje. Počasi se navadiš tudi na take posnetke in si priznaš, da bi bilo prav, da so v filmu. Če bi se morala odločiti tisti dan, pa zagotovo ne bi zbrala dovolj poguma (smeh).

Povedali ste, da je dokumentarec nastal po scenariju. Kako se razlikuje od filma, ki ga lahko vidimo na platnu?

Vse, kar je v scenariju, je tudi v filmu, le da je vsebina filma potem še bogatejša od scenarija. Ljudje napačno mislijo, da za dokumentarec ni treba napisati scenarija. S soscenaristom sva recimo natančno določila, kakšno idejo bo predstavljal vsak od petih fantov. Eden je bil romantična prva ljubezen, drugi pa recimo fant, ki je zame ljubezen mojega življenja, on pa se skoraj ničesar ne spomni, saj sem bila zanj samo ljubica (smeh).

Film je nastajal več let. V tem času ste se preselili na drug konec Evrope, se skoraj poročili, rodili ste otroka, soočili ste se z izgubo svoje matere. Kaj ste se med ustvarjanjem tega filma naučili o sebi in ljubezni?

Ko sem začela snemati film, sem verjela, da ne smeš kriviti drugih za tisto, kar ti ni všeč v svojem življenju. Ampak šele med snemanjem sem to res ponotranjila. Ko sem gledala posnetke, sem namreč ugotovila, da mi nikoli ne pomaga, če se ukvarjam s tem, kdo je kriv. Za nekoga, ki se je v odnosih pogosto izgubljal, pa je pomembno še, da je ta film postal proces sprejemanja same sebe. Zato sem tudi lahko celemu svetu pokazala toliko trenutkov, v katerih se sebe tudi sramujem. Ker sem ugotovila, da je ljubezen tudi to, da sprejmeš sebe. Ko so vsi moji fantje film prvič videli na premieri v Zagrebu, so se šalili, da bodo sedaj oni naredili svojo verzijo (smeh). Ampak resnično mislim, da bi me težko pokazali v še bolj neizprosni luči, kot sem se sama.

Rekla bi, da obstaja samo razlika med partnerstvom v bolj ali manj patriarhalni družbi. V filmu imate recimo prizor, ko mi sorodnica razlaga, da je vedno vse tako, kot želi ženska, samo na zunaj se mora delati, da je šef on. Se pravi, da lahko dobi, kar želi, ampak na nek bolj skrit način; tega ne more zahtevati odkrito. Na Nizozemskem, v Nemčiji in Angliji so si ženske izborile pravico, da lahko odkrito rečejo, kaj si želijo. Ko sem se iz Rusije, ki je prav tako bolj patriarhalna, priselila k Angležu v London, se mi je tako recimo zgodilo, da sva se skregala in jaz sem vzela svoj kovček in zagrozila, da bom odšla. Začela sem pakirati in čakala, da mi reče, da me ljubi in me začne prositi, naj ostanem. On pa je dejal: "Spoštujem tvojo odločitev." Seveda sem bila zgrožena (smeh).

Pa vendar ne toliko, da se ne bi naslednjič preselili še na Nizozemsko.

Spoznala sem, da se moraš vedno le naučiti koda, ki ga ima vsaka kultura. Ko ga enkrat poznaš, se zavedaš, da se lahko nekdo obnaša drugače kot ti, a to še ne pomeni nujno kaj slabega. Ko sem se preselila na Nizozemsko, mi je bilo recimo res grozno, ker so tako hladni. Ampak oni niso dejansko hladni, takšen je njihov kod obnašanja. Pri nas so ljudje toplejši, ampak se tudi obnašajo bolj patriarhalno. Recimo zdravnik se bo do tebe obnašal veliko bolj pokroviteljsko, medtem ko na Nizozemskem morda ne bo izkazal toliko sočutja, se bo pa obnašal, kot da si mu enakovreden. Na Nizozemskem so na sploh vsi zelo emancipirani, zelo enakopravni, pravzaprav že enaki. Moški lulajo sede, ženske nosijo šest vrečk, ne da bi jim padlo na pamet, da za pomoč zaprosijo moškega. Ampak potem pride do druge težave, ker so si včasih enaki že do te mere, da izgine seksualna privlačnost.

Na Hrvaškem so vas spraševali, zakaj še niste poročeni, na Nizozemskem, pravite, ženske nosijo po šest vrečk. Ste opazili, da bi bil film v različnih državah različno sprejet?

Mislim, da si - če bi še vedno živela na Hrvaškem - nikoli ne bi upala narediti takega filma, kot sem ga, ker bi imela predsodek, da ne bo dobro sprejet. Ampak sem bila še sama presenečena,  kako podobno so povsod sprejeli film. Na premieri v Zagrebu sem bila recimo zelo živčna, ko sem čakala trenutek, ko me v filmu Rogier obtoži, da se vedno postavljam v položaj žrtve in da je to moja balkanska mentaliteta. Na premieri je bila cela moja družina, vseh šest fantov, poleg tega pa še predsednik, župan, kopica ministrov in politikov ... Nihče se ni smejal. Toda ko sem potem film gledala še v drugih kinematrografih po državi, so se ob teh njegovih besedah brez izjeme nasmejali tudi pri nas. Očitno se v Zagrebu niso upali zaradi politikov (smeh).

Koliko časa ste snemali?

S filmsko ekipo smo snemali šest mesecev, s Rogierom pa sva sama snemala svoje partnerstvo dlje. Približno tri, štiri leta so minila od takrat, ko sva se spoznala do montaže. V filmu pa so tudi moji stari posnetki bivših fantov. Ko sem snemala te, sem to počela, ker me je zabavalo. Pojma nisem imela, da bodo kdaj končali na filmskem platnu.

Vaš naslednji projekt?

Dva projekta imam. Eden je spet o ljubezni; ženske v različnih državah govorijo o svojih ljubezenskih izkušnjah. Potem pa imam v načrtu še dokumentarno serijo o življenju žensk v nekdanjih socialističnih državah, torej ne samo v bivši Jugoslaviji.