Filmske uspešnice, ki so večne

Žaro Tušar (1928) je svojo poklicno pot začel kot asistent pri prvem slovenskem zvočnem filmu Franceta Štiglica Na svoji zemlji. Med letoma 1947 in 1954 je služboval pri Triglav filmu, leto pozneje pa je postal svobodni filmski delavec.

Leta 1951 je bil asistent še pri Kekcu Jožeta Galeta, samostojno pa je kot snemalec sodeloval pri več kot 15 dolgih igranih filmih, kot so film Františka Čapa Vesna (1953), Štigličeva Dolina miru (1956), Čapov Ne čakaj na maj (1957) in celovečerec Boštjana Hladnika Ples v dežju (1960). Tudi kot direktor fotografije se je podpisal pod številne filme, med njimi Galetov Družinski dnevnik (1961), film Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj (1966) in celovečerec Jožeta Pogačnika Grajski biki (1966). Po letu 1967 je bil zaposlen na RTV Ljubljana, to je bilo obdobje, ko je posnel številne dokumentarne filme.

Svoj filmski opus je Tršar sklenil z režiserjem Matjažem Klopčičem oziroma njegovima televizijskima filmoma Črna orhideja (1989) in Gospodična Mary (1992). S Klopčičem je sodeloval tudi pri celovečercu Cvetje v jeseni (1973. "Tušarjeva kamera je kar najbolj slikovito ustvarila občutje časa in vzdušje prizorišč filmske pripovedi; to velja predvsem za prefinjeno izbiro barvne palete za mestne in podeželske prizore, kjer se godi večina zgodbe. V osvetlitvi in kadriranju je opaziti aluzije na slovensko slikarstvo obravnavanega časa, delo kamere pa je izvrstno podprlo tudi razgibano Klopčičevo mizansceno množičnih prizorov", so zapisali v Združenju filmskih snemalcev Slovenije (ZFS) in dodali, da so mu filmarji globoko hvaležni za njegov neizbrisen prispevek k slovenski kinematografiji in zvestobo filmskemu traku.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim nagrado za najboljšo televizijsko kamero za Portret Slavka Tihca leta 1969 na Bledu in pet let pozneje nagrado Prešernovega sklada za kamero v televizijski nadaljevanki Cvetje v jeseni. Lani je dobil nagrado iris za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije.