VIDEO: Inti Šraj: Čutila sem da živim svoje sanje

O filmu

Makedonija, majhna država v osrčju Balkana, je bila petsto let pod jarmom Osmanskega cesarstva. Zgodba filma je postavljena v prvo desetletje 20. stoletja, v obdobje splošnega propada, ki je sledilo krvavi makedonski revoluciji iz leta 1903.

Do konca predstavlja ljubezenski štirikotnik, ki povezuje idealističnega upornika (Saško Kocev), neusmiljenega turškega častnika (Toni Mihajlovski), izobraženega sina lokalnega makedonskega veljaka (Martin Jordanoski) ter lucidno in avantgardno Evropejko (Inti Šraj), ki vse tri moške ovija okoli mezinca. Ta s svojim spogledovanjem sproži niz dogodkov z usodnimi posledicami, ki jih nikakor ni bilo moč predvideti. Liki tako skozi turbulentna srečanja doživijo katarzično izkušnjo in novo samozavedanje.

Ko legende in pripovedke sooči s kruto realnostjo življenja, razkrije absurdnosti makedonske zgodovine. Je nekakšen anti-vestern, lahko bi rekli makedonski eastern, ki suvereno podre prostorske bariere prav tam, kjer se že stoletja prepletata zahodna in vzhodna civilizacija.

Vse to nas vodi do katarze, ki gre zares do konca, saj tipičen balkanski paradoks pripelje do vrelišča in ga privzdigne na raven radikalne filozofske misli: "Jebeš življenje, če zanj nisi pripravljen umreti!". 

"Čeprav se ta nenavadna zgodba odvija pred več kot 100 leti, je kljub temu moderna, aktualna in provokativna, saj se zgodovina zmeraj ponavlja." o filmu pravi režiser Stole Popov.

O zgodbi

Premožna in avantgardna Evropejka Tereza potuje v Solun s Filipom, sinom premožnega makedonskega veljaka. Ko vlak prispe na ozemlje Makedonije, se pustolovščina po zaslugi nadutega in neusmiljenega turškega častnika v trenutku zaplete. Muzafer ju namreč vrže z vlaka, a Tereze to nikakor ne zaustavi, saj predlaga, da se do Filipovega doma odpravita kar peš. Na poti po slikoviti makedonski pokrajini dvojec sreča še tretjega udeleženca zapletenega ljubezenskega štirikotnika – idealističnega upornika Krsta.

Vsi trije moški se nesmrtno zaljubijo v očarljivo damo iz zahoda, ki se niti ne zaveda, da bo kaj kmalu odigrala ključno vlogo v življenju vseh vpletenih.

Film je bil makedonski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja 2015.

Pogovor z Inti Šraj

Kako je sploh prišlo do tega, da so za glavno vlogo izbrali ravno vas?

Za vlogo me je Stoletu predlagala kasting direktorica Milka Anchevska, s katero sva že sodelovali pri filmu v Črni gori. Sledilo je testno snemanje, na podlagi katerega se je Stole dokončno odločil.

Koliko časa ste snemali in kje?

Snemali smo štiri mesece in pol. Bazo smo imeli v Bitoli, kjer je tudi potekal del snemanja. Sicer smo se pa vsak dan vozili snemati na najbolj odročna mesta Makedonije. Moj zadnji snemalni dan je bil na vrhu gore v čudovitem samostanu Treskavec. Bil je prav poseben, magičen dan.

V filmu govorite francosko, angleško in makedonsko. Kaj je bilo za vas najtežje? Je bilo težko preklapljati med jeziki?

Jeziki niso bili tolikšen problem kot samo preklapljanje med njimi. Po pravici povedano se sploh ne spomnim, v katerem jeziku sem razmišljala, ko sem zvečer legla v posteljo. Makedonščino sem dokaj hitro začela razumeti, spregovorila pa nikoli zares nisem, mislim da ravno zaradi te mešanice jezikov. Moja makedonščina zveni kot srbo-hrvaščina, ki sem ji dodala makedonske besede.  

Kako dobro ste pred filmom poznali to poglavje makedonske zgodovine? 

Jaz sem pravzaprav Jugonostalgik. Rada imam narode bivše Jugoslavije, na celotno regijo gledam kot na prostor, kjer si delimo skupno zgodovino. Makedonijo sem prej že poznala. Med dolgimi pripravami, ki so trajale približno dve leti, pa sem imela čas, da sem se podrobneje in temeljiteje spoznala z njeno zgodovino. 

Kako je bilo delati z režiserjem?

Stole Popov je kultni makedonski režiser, obvlada filmski jezik, razume delo igralca in ga v tem podpira. Stole je tudi koscenarist v filmu in mu je bilo zelo jasno, kaj in na kakšen način želi nekaj povedati. Ena od njegovih boljših odločitev je bila, da smo snemali kronološko, kar je pri filmu velika redkost. To je nam igralcem omogočilo, da smo se skozi lik prepustili dogajanju, ter ga skozi nove situacije dograjevali in bogatili. Mislim, da se v filmu točno zaradi tega še toliko bolj čuti razvoj likov.

Pa z ostalo ekipo?

Stoleta je obkrožala vrhunska ekipa. Emilija Ivanovska Atanasovska je za film skreirala nešteto prečudovitih kostumov. Za masko je poskrbela Svetlana Gutić, ki je s svojo ekipo tudi tekom snemanja še vedno sproti izdelovala umetne brke, saj je bilo toliko statistov. V veliko čast je bilo delati tudi z direktorjem fotografije Apostolom Trpeskim. Scenograf Milenko Jeremić, ki je med drugim delal filme Črni maček, beli mačkon, Life is a Miracle, Lepa sela lepo gore, je takoj na začetku vse različne sete zrisal v čudovite akvarelne slike ter jih prinesel v pisarno. Rekel je, da se mu zdi pomembno, da celotna ekipa vidi k čemu strmimo.

Se vam je med snemanjem pripetila kakšna posebno zanimiva anekdota?

Po približno mesecu dni snemanja me je začel dajati grozen zobobol. Rastel mi je modrostni zob, bolela me je cela glava, imela sem vročino. Težko sem snemala, se koncentrirala. V produkciji so mi našli 'najboljšega' zobozdravnika v mestu - tako so trdili. Ko so me pripeljali v ordinacijo, kjer se od sedemdesetih ni popolnoma nič spremenilo ali izboljšalo, me je postalo strah. Skratka, po zelo hitrem in bolečem pregledu se je zobozdravnik odločil, da je zob potrebno izruvati. Seveda sem se v strahu uprla, sledil je vsesplošni prepir, kjer so punce iz produkcije mirile njega, ne mene. Na koncu sem se vdala, saj s tem zobobolom nisem mogla živeti. Dal mi je inekcijo in po nekaj minutah zob izruval skoraj neopazno. Kasneje nisem imela nikakršne otekline in čez eno uro sem lahko že normalno jedla. Bil je res najboljši. Že štirideset let ruva zobe, samo to zna, a v tem je res mojster.

Kaj vam je bilo najtežje? 

Proti koncu smo bili vsi že res močno izmučeni. Postali smo vsak otok zase. Pojenjalo mi je moči in počutila sem se osamljeno. Tiho sem opazovala, kako je ekipa počasi razpadala, odhajala. Razumela sem, da nihče nikoli ne bo zares mogel razumeti ali ceniti tega ogromozanskega truda in količine energije, ki je bila potrebna, da je film lahko sploh nastal.

V filmu se pojavite tudi povsem goli. Vam je to predstavljalo 'nočno moro' ali ste to pač vzeli kot del vloge?

Ne, sploh se mi zdi, da je v triurnem filmu ta trenutek golote popolnoma nepomemben.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu? 

Moje vzhičenje ob prihodu v Makedonijo, preden smo začeli s snemanjem. Stopila sem v pisarno in stene so bile polepljene s skicami kostumov, fotografijami lokacij, zgodovinske fotografije Komitov, vlaka, raznih detajlov scenografije, orožja ... Pred očmi se mi je zrisal film. Čutila sem, da živim svoje sanje. 

Kaj trenutno počnete?

Počasi začenjam pripravljati nove projekte. Materinstvo me je malo pogoltnilo, a je malček zdaj že dovolj velik, da mi dopušča vedno več časa.

Se vam nasmiha že kakšna nova velika vloga?

Ne. Ampak me ne skrbi, bo že prišla, ko bo pravi čas za to.

Tudi vi menite, da: "Jebeš življenje, če zanj nisi pripravljen umreti!"?

Ja, mnenja sem, da je pomembno imeti v življenju principe in vrednote, mogoče ne, da si za njih pripravljen umreti, ampak da si se za njih pripravljen boriti.

Kakšni so vaši načrti oziroma želje za prihodnost? 

Želim si novih vlog, novih izzivov, novih spoznanj in pa lepši svet.