VIDEO: Kameleonček Rango je junak!

Zgodba

Ameriški zahod je videl že vse vrste junakov, bleščečih in okornih, uglajenih in robatih, zvezd in obstrancev, toda Rango je med vsemi nekaj posebnega. Je majhen kameleon velikega srca, ki skuša rešiti mesto, pri tem pa v resnici postane legendaren junak, ki ga je dotlej samo igral.

Zgodba se začne, ko se Rango, dolgoletni hišni ljubljenček, ki je svet opazoval samo skozi steklo terarija, ob tem pa si domišljal, da je vrhunski igralec, znajde sredi negostoljubne puščave. Že po nekaj korakih začne spoznavati njene nevarnosti. Nekako mu uspe priti v Prah, zadnje mestece, kjer je divji zahod še živ. Sicer se poskuša zliti z okolico, kar kameleonu niti ne bi smelo biti pretežko, toda celo v pestri druščini plazilcev, dvoživk in raznovrstnih drugih puščavskih živali bode v oči. Še preden se dobro zave, kaj se sploh dogaja, postane šerif in edino upanje, da bo mesto še kdaj dobilo vodo. In čeprav se v Prahu govori, da poštenjakom kaj hitro odklenka, se Rango ne ukloni in s pomočjo iznajdljivosti, prijateljev in obilo gole sreče postane to, česar celo kameleon ne more hliniti – pravi junak.

V angleški različici animiranega filma, ki v slovenske kinematografe prihaja v začetku marca, sta glasove junakom med drugimi posodila Johnny Depp in mala zvezdnica Abigail Breslin, v slovenski pa so glas posodili Andrej Vozlič (Rango), Vesna Slapar (Jota), Tone Kuntner (Župan), Valter Dragan (Klopotača Jake), Sebastian Cavazza (Señor Flan), Robert Waltl (G. Merrimack), Lija Pečnikar (Priscilla) in Tone Gogala kot Rajeni ptič in Duh zahoda.

Kdo je Rango?

Glavni junak Rango je kameleon, skrajno teatralen in z malce nenavadnim pogledom na svet, kar pravzaprav ni nič čudnega, saj je vse življenje iz terarija gledal televizijo. Želi si biti junak in ljubljen, globoko v sebi pa ve, da se sicer lahko pretvarja, toda pretvarjanje v življenju ne prinese pravih rezultatov. Na velikem platnu se Rangu pridruži še pestra paleta drugih živali, med drugim tudi take, ki jih filmski žarometi doslej še niso obsijali.

O snemanju filma

Gore Verbinski je sicer najbolj znan po pustolovskih, domiselnih in zabavnih igranih uspešnicah, ampak zgodba je zgodba. In naj dela s pravimi igralci ali digitaliziranimi liki, njegov cilj je vedno enak: premakniti meje umetniškega ustvarjanja preko meja pričakovanega in doživetega.

Zamisel o Rangu se je porodila pred leti ob zajtrku, še preden je Verbinski naredil revolucijo v pustolovskem žanru s Pirati s Karibov. Dobil se je s producentom Johnom B. Carlsom in piscem otroških knjig Davidom Shannonom, da bi se malo pomenili o morebitnih temah. Beseda je nanesla na klasične kavbojke, vendar z nenavadnim preobratom. "Takoj po zajtrku sem doma napisal 8-stranski osnutek," se spominja Verbinski. Potem je bil sicer preveč zaposlen s Pirati, ko pa si je vzel premor po tretjem filmu, je spet privlekel na plan stare zapiske, poklical takratna sogovornika in predlagal, da se lotijo dela.
Izbora zasedbe so se lotili, kot bi snemali igrano kavbojko.

Kot bi snemali film ...

Ponavadi igralec, ki posoja glas določenemu liku, pride v studio in sam posname svoje besedilo. Verbinski pa je hotel ustvariti živo energijo, kaos, iz katerega igralci jemljejo navdih za vrhunsko izvedbo. Zato jih je vse poklical na oder, jih oblekel v kavbojska oblačila, jim dal smešne rekvizite in celo postavil priložnostne scene, da so lahko fizično odigrali prizore. Pri tem niso snemali samo glasov, temveč so s HD kamero posneli tudi njihovo igro, ki je bila nato v pomoč animatorjem in tehnikom za posebne učinke. Ta postopek je Verbinski poimenoval "zajem čustev".

24 dni trajajoče snemanje je bilo tvegan eksperiment, toda rezultat je navdušil vse. Tako igralce, ki so lahko od sebe dali veliko več, kot animatorje, ki so dobili precej boljši material, kot bi ga lahko ustvarili zgolj na računalniku.McCreery je pojasnil: "Za nas je bil Rango igran film, v katerem so igralci čisto slučajno narisani." Rezultat je večplastna animacija, ki dopušča ogromno interpretacije. Mesto je postavljeno iz gum, paličic od sladoleda, pločevink... Vsaka malenkost je malce izvirna. In za nameček je Verbinski zahteval kadriranje, kot bi ga uporabil v igranem filmu.
In dejansko gledalec skoraj pozabi, da gleda risanko.