VIDEO: Ko ljubezen ne pozna meja

Mojster pripovedništva Guillermo del Toro se vrača s pravljico, ki se dogaja v ZDA na vrhuncu hladne vojne. Približno leta 1962 osamljena Elisa (Sally Hawkins), ki je zaradi poškodbe v otroštvu nema in se sporazumeva prek znakovnega jezika, dela v skrivnem in strogo varovanem vladnem laboratoriju, obsojena na življenje v osami. Toda vse se obrne na glavo, ko sodelavka Zelda (Octavia Spencer) odkrije tajni eksperiment …

Del Toro, ki je scenarij na podlagi lastne zgodbe spisal z Vanesso Taylor, v svojem vizualno presunljivem in čustveno drznem slavju domišljije združuje patos in srhljivost klasičnih filmov o pošastih s senčnimi odtenki film noira, v to pa vmeša še razvnetost ljubezenske zgodbe, kakršne še ni bilo, in pri tem raziskuje fantazije, s katerimi se spogledujemo prav vsi, skrivnosti, ki jih ne zmoremo obvladovati, in pošastnosti, s katerimi se moramo soočati.

"Voda prevzame obliko tistega, kar je tisti hip v njej,« pravi režiser. »In čeprav je lahko nežna, zna biti tudi najmogočnejša in najbolj zlohotna sila v vesolju. Takšna je tudi ljubezen, mar ne? Ni pomembno, v kakšno obliko vlijemo svojo ljubezen; postane tisto, v kar smo jo vlili – pa naj bo to moški, ženska ali stvor."

Režiser svojo zgodbo odpre globoko pod vodo. Od tistega trenutka celoten film postane dejanje potopa brez diha, brez dihanja, ki gledalce potegne v svet šestdesetih, poln stvari, ki jih prepoznamo: tu so prevlada, jeza, nestrpnost… pa tudi osamljenost, odločnost in nenadni, kot elektrika presunljivi občutki povezanosti. A v tem svetu je tudi nekaj, česar ne poznamo: izjemno bitje. Ta nerazložljivo dragocena biološka »last« ameriške vlade, nema čistilka, njeni ljubeči najboljši prijatelji, vohuni Sovjetske zveze in predrzen tat se zlijejo v edinstveno romantično povest, ki presega vse meje. Pri tem se mešajo vsakovrstni filmski žanri od razkošnih muzikalov do napetih klasičnih kriminalk, in režiser še posebej oživlja – in poživlja – spomin na neomajno privlačnost filmov o pošastih, ki igrajo na strune naših najbolj primarnih čustev, kot so strah, nevarnost in občutek zapuščenosti, pa tudi radovednost, začudenje in poželenje.