Ob koncu vsakega cikla oba ostarela varuha lune in sonca – kakor to narekuje tisočletni obred – med posebno svečanostjo dolžnosti preneseta na svoja učenca. Arena, v kateri poteka svečanost, stoji natanko na meji, ki ločuje dan in noč, in tako je pol arene obsijane s soncem, medtem ko na drugo polovico sije luna.
Varuh lune iz templja bdi nad sanjami in luno vleče okoli planeta – na dolgih belih vrveh, spletenih iz svetlikajoče se pajčevine. Varuh sonca pa iz templja vleče sijočo zvezdo okoli planeta. S pomočjo daljšanja in krajšanja verige, na katerega je Sonce pritrjeno, varuh uravnava letne čase in skrbi za pridelek.
Toda ko varuh lune postane Mun, se stvari nepričakovano zapletejo. Mali nabriti lunin favn živi v gozdu, polnem bitij, ki svetijo, in njegovih sorodnikov, ki so zdravniki dreves. Svoji volji navkljub postane varuh lune in – kot otrok, ki mu naložijo odgovornost, na katero še ni pripravljen – povzroči nemalo neumnosti in luno skoraj uniči.
Pravo nasprotje Muna pa je ošaben in predrzen Sohone, ki je že vnaprej prepričan, da mu je usojeno postati varuh sonca. Nič manj ni prepričan, da so nanj nora vsa ženska bitja. A ko izgine sonce bopočasi spoznal, da se od ostalih lahko veliko nauči: na primer to, da mora z Munom skleniti zavezništvo, da si lahko pribori nazaj sonce.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.