Angelopoulos je med poznavalci sedme umetnosti poznan po ustvarjanju dolgih kadrov in meditativnih filmov, za katere je prejel več mednarodnih nagrad, med drugim cannsko zlato palmo.
Theo Angelopoulos, pionir mladega grškega filma v 70. letih minulega stoletja in danes vir navdiha generacijam grških filmskih ustvarjalcev, je umrl med snemanjem drugega dela trilogije o usodah Grkov, filma I skoni tou hronou (Poslednje morje). Film tematizira finančno in politično krizo, v katero je Grčija zabredla skupaj z EU.
Na tragično vest se je grški minister za kulturo Pavlos Geroulanos odzval z besedami, da je bil Angelopoulos med najpomembnejšimi ustvarjalci sedme umetnosti in ambasador grške kulture. "Ko sem izvedel za njegovo smrt, sem uvidel, kaj pomeni beseda 'nenadomestljiv'," je dejal.
Zlato palmo, glavno nagrado filmskega festivala v Cannesu, je režiser prejel leta 1998 za film Mia aioniotita kai mia mera (Večnost in dan). Med številnimi filmskimi nagradami je leta 2004 na podelitvi "evropskih oskarjev" za prvi del omenjene trilogije, film To livadi pou dakryzei (Livada joče), prejel nagrado filmske kritike FIPRESCI.
V filmskem svetu je deloval tudi kot producent in scenarist. Kot režiser se podpisuje pod približno 20 filmov, med njimi je bil film Topio stin omichli (Pokrajina v megli) iz leta 1988 prikazan tudi v Slovenski kinoteki.
V Angelopoulosovih filmih so poudarjene teme, kot so izselitev in vrnitev, odtujitev in hrepenenje po miru, zlasti pa neskončno potovanje proti domu, v katerem je Angelopoulos našel stik s staro zgodbo o Odisejevem potovanju.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.