10 najbolj zoprnih navad rockerjev na koncertih

1. Prihod na oder s smešno dolgo zamudo

Ker glasbeniki niso računovodje, nihče ne pričakuje, da bodo na odru do minute natančno, in tega ni težko razumeti. Ne predolge zamude se tolerirajo, saj tako tudi tisti obiskovalci, ki niso prišli najbolj zgodaj, lahko v miru parkirajo, gredo na WC ali na pivo. A nekateri izvajalci (dobra primera sta Guns N' Roses in Lauryn Hill) vedno pridejo na oder z veliko zamudo, tudi dve, tri ali celo štiri ure. Priporočljivo je, da glavna skupina ne gre na oder pozneje kot 45 minut ali uro po ogrevalni skupini.

2. Nastopanje brez ključnih članov zasedbe

Seveda je dovoljeno, da nekateri glasbeniki izstopijo iz matičnih skupin, če so se naveličali igranja in snemanja (na primer John Deacon, ki je zapustil skupino Queen, ali Bill Wyman, ki je zapustil Rolling Stonese), saj ne gre za mafijo. Zoprno pa je, če spori in tožbe ljudi potem prikrajšajo za ključne člane v določenih zasedbah, kot so Van Halen brez Michaela Anthonyja, Black Sabbath brez Billa Warda, New Order brez Petra Hooka, Slayer brez Dava Lombarda ali Kiss brez Petra Crissa in Acea Frehleyja.

3. Igranje preveč pesmi z zadnjega albuma

Pravzaprav ni nič narobe, če skupina igra veliko novega materiala, a zna biti zoprno, če so večino koncerta na sporedu nove pesmi, sploh če gre za blede kopije starejših pesmi. Ljudje, ki kupijo vstopnice, imajo neka pričakovanja, kaj bodo slišali, zato je dobro, da skupine igrajo prerez skladb iz svojih karier, saj ljudje težko zares cenijo glasbo, ki je ne poznajo prav dobro. Dober primer za to so Lou Reed, ki je rad igral obskurne zadeve, ki jih nihče razen njega ni prav dobro poznal, Neil Young, ki je rad odigral celoten album, preden je ta uradno izšel, ali Radiohead, ki so na zadnji turneji izpustili večino materiala, ki so ga ustvarili v devetdesetih.

4. Igranje izključno samo hitov

V nasprotju s tretjo točko pa so tudi izvajalci, ki imajo zelo bogat katalog pesmi, a na njihovih koncertih lahko slišite enakih 15 pesmi že desetletja. To je nekako tako, kot če bi pojedli deset čokolad za večerjo – ne ravno zadovoljujoče. Treba je najti ravnovesje, seveda ljudje radi slišijo uspešnice, a jih je od časa do časa treba tudi malce izzvati. Nekaj takega se je dogajalo Tomu Pettyju na prelomu tisočletja, a je nato spremenil taktiko, upajmo, da mu bodo sledili tudi Elton John, Joe Cocker, George Michael in še kdo.

5. Igranje več pesmi skupaj v "venčkih"

Nekateri mislijo, da je dobro, če več pesmi spravijo v "medley" (venček), to dejansko pomeni, da boste slišali zgolj pol minute ali minuto svoje priljubljene pesmi, kar je po svoje mikavno, a ne prav zadovoljujoče. Podobne prijeme precej uporabljajo raperji, kot je 50 Cent, velik "grešnik" pa je tudi Prince, ki ima toliko uspešnic, da dostikrat igra samo delčke svojih pesmi. Zato je najbolje, če izvajalci zaigrajo cele pesmi ali jih pač izpustijo iz repertoarja.

6. Če član, ki je šel po svoje, ignorira pesmi nekdanje skupine, ki vam je zelo všeč

John Fogerty na koncertih v osemdesetih ni igral pesmi svoje matične zasedbe Creedence Clearwater Revival, saj je bil v sporih (tudi sodnih) z drugimi člani, kratko pa so potegnili oboževalci. "Spametoval" se je nato v devetdesetih, ko je spet začel igrati pesmi CCR. Če obiščete koncerte izvajalcev, kot so Roger Daltrey, Paul Weller, Noel Gallagher, Morrissey ali Ray Davies, potem zagotovo pričakujete, da bodo izvedli nekaj pesmi njihovih nekdanjih skupin. Peter Gabriel na primer že od sedemdesetih naprej ni igral nobenih pesmi Genesis, a je imel več uspeha v samostojni karieri, zato je to po svoje logično. A za izvajalce, kot sta Paul McCartney ali Roger Waters, bi bila taka poteza kratko malo nora.

7. Igranje "perverzno" predrugačenih različic pesmi

Rahlo drugačne izvedbe pesmi kot na ploščah so nekaj običajnega, a nekateri pretiravajo zgolj za lastno zabavo. Bob Dylan že desetletja izvaja drugačne verzije svojih pesmi in treba je priznati, da je izvedba All Along the Watchtower v slogu Hendrixa super, težje pa je "pogoltniti" reggae različico Don't Think Twice, It's All Right. Tudi Depeche Mode so na prejšnjih turnejah precej predrugačili svoje legendarne pesmi (predvsem z uporabo klasičnih instrumentov), kar ni naletelo na najboljši odziv oboževalcev, zato so se na novi turneji (na veseljem mnogih) vrnili k bolj elektronskim koreninam.

8. Seznam pesmi je vseskozi enak

Koncert ni broadwayski šov. Vsak koncert bi moral biti unikatna izkušnja, a nekateri izvajalci so na turnejah po leto in pol in ne spremenijo niti enega tona, ene pesmi, nič. Že razumljivo, da so skrbno sestavili seznam pesmi, ki ima na primer neki dramaturški lok, vrhunec, zaključek, a "popoln seznam" pesmi ne obstaja. Treba ga je razvijati, dopolnjevati in nadgrajevati. Predvsem to ni pošteno do tistih oboževalcev, ki se potrudijo in si ogledajo več koncertov na isti turneji. Nekaj pesmi je torej nujno treba spremeniti in se potruditi tudi za najbolj zveste oboževalce. Dober primer za to je Bruce Springsteen ali zasedba Pearl Jam, saj se oboji vedno izredno potrudijo, da je vsak koncert edinstvena izkušnja za obiskovalce.

9. Soliranje

Tu se mnenja razhajajo. Če niste Eric Clapton, Slash, Jeff Beck, Lars Ulrich, Angus Young, Ginger Baker, Vernon Reid ali kak drug glasbeni genij, morda ni najbolj pametno, če se preveč predajate "solažam", saj ni veliko takih, ki bi jih radi slišali. Po navadi so "solaže" posameznih članov namenjene temu, da si drugi nekoliko odpočijejo. Mnenje poznavalcev je, da bi moral kitarski solo, z zelo redkimi izjemami, "umreti" skupaj s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja.

10. Skupine iz oboževalcev želijo iztisniti še zadnje cente

Koncertna industrija je posel, ni dvoma, fizična prodaja plošč (razen vinilnih za najbolj zagrizene zbiralce) pa se iz leta zmanjšuje. Se pravi, da glasbeniki že nekaj časa največ zaslužijo prav s koncerti. Koncerti ne bi smeli biti dražji kot 250 evrov, pa še to je – recimo – sprejemljivo, če so na primer sedeži na odru. A nekateri zaračunajo velike denarje za posebne VIP-pakete, za stisk roke, fotografijo in podobno. Vse ima svoje meje, in če gre za očitno "molzenje" denarja, potem to preprosto ni več "kul". Že res, da so Kiss zaslužili svoj prvi milijon prav s prodajo svojih izdelkov in ne z glasbo, a kdo bi si želel biti pokopan v njihovi krsti?