61-letni Avstralec še vedno 'vzburja' s svojo glasbo in pojavo

Rickove starosti le sanjajo. Človeku bi dal danes takoj 20 let manj, kot jih kaže. Weingarten, pravzaprav severni predel ljubkega mesteca Ravensburg na jugozahodu Nemčije, malo pred mejnim prehodom s Švico, je bila ena od treh srečnih destinacij, za katere se je Rick odločil, da na njih zagode Evropski publiki znova nekatere znamenite uspešnice pobrane iz repertoarja bogatega avtorskega arhiva. Po obisku Švedske (Sweden Rock Festival) in Norveške (Oslo) je bil Weingarten torej tretji zaporedni in zadnji nastop v letošnjem poletju za Ricka Springfielda.
Bil je tisti dan, ko je Slovenija odigrala prvo nogometno tekmo

svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Ob 13.30 sediva z Bojanom pred televizijskim ekranom v 'fast food' lokalu, ki ni mnogo drugačen od ljubljanskih kebabdžinic. Oskrbnik z delavci lokala naju zares čudno gleda, ko rečeva, da sva iz Slovenije. Ne le, da je Slovenija zmagala in je ta zmaga osrečila oba »čudaka« . Ta dan je hkrati s tem nekako preusmerjal tudi v Nemčiji vse dnevne dogodke, ki so tako doživeli prilagajanja svetovnemu prvenstvu v nogometu.

Rick Springfield je Avstralec in ni ga vraga, da natanko na dan njegovega nastopa v Nemčiji ni prekrižalo 22 parov nog reprezentanc Nemčije in Avstralije. Nastop Ricka Springfielda je bil zato napovedan že za 18 uro in 30 minut. Ker je vreme ponagajalo, je bil sprva napovedan nastop glasbenika na prostem prestavljen v dvorano Welfenhalle. Pred vhodom na prizorišče je ob 17.00 že konkretno vrelo. Ljudi še ni bilo veliko, a bili so 'nakurjeni' kot sam vrag. Seveda so v glavnem pribitku žvrgolele pred zaprtimi vrati dekline, ženičke in ženice, ki so si še kot najstnice zapomnile pojavo Ricka za vse večne čase.

Prostor se je do 17.40 lepo napolnil. Na oder je stopila lokalna skupina Colour Rain. Ta je ponudila 35 minut 'nerganja'. Danes si skupine izmišljujejo vse mogoče, da bi nekako preusmerile prozornost nase po 'drugačnem' in svežem. A tega pač ne uspejo upravičiti. Ta kvintet je po 'filozofiji' zelo namešan. In takšna je tudi glasba. Kitarist bi sodil v 'glam hard rock bend', pevec je povzel kombinacijo 'lišpanja' Keitha Richardsa (Rolling Stones) in Andrewa Eldricha (Sisters Of Mercy). Na to je najbolj spominjalo žilorezno zviranje na odru in očala modela Ray Ban. V glasbeno izpovednem smislu precej nezanimiva skupina. Angleško podajanje verzov nerazločno in nerazumljivo. Skupina sicer v zvoku riffovsko navita, vendar z močnejšim elementom alternativnega, ki si je sposojal iz post punka osemdesetih oziroma časov, ko je silila na plano prva faza vrivanja 'gotskega' v rock glasbo. Zvok obupen, a zanimivo je, kako Nemci v hipu posvojijo sleherno skupino, le da je domača. Nekaj glasnih ovacij je pozdravilo skupino, ki sicer v glasbenem oziru ne odkriva prav nobene revolucije.
Rick Springfield nas je pustil čakati do 18.50! S spremljevalnim kvintetom je planil na oder z vznikom zaleta visoke potence, ki je dejansko odsevala veliki dolg glasbenika do evropske publike, ki ga je morala čakati celih dvajset let, da se pojavi znova na tleh stare celine. Springfield je enkraten zabavljač. Dobrih 700 ljudi je spravil na noge z utrinkom očesa. Rick poseduje odlično ohranjen vokal tudi danes! Ta vokal

spremlja kvaliteta kameleonskega prilagajanja danim občutjem, ki jih želi glasbenik oživeti skozi odrsko pridigo. Obvezno opasan tudi s kitaro, ki ga zvesto spremlja skozi kariero, je ubrano tekal po odru in vseskozi skrbno pazil, da ga publika čvrsto podpira. Z I've Done Everything For You je koncertno vzdušje odskočilo še za stopničko višje. Pripadnice nežnega spola so norele z Rickom, obvladujoč prav sleherne verze refrenskih napevov. Rick se zapodi z odra po zaključku Affair Of The Heart, pobere šopek belih vrtnic in se povzpne nazaj na oder. V izhodni točki taiste skladbe nekajkrat močno udari s šopkom po kitari, iz katerega izpraši glavnino venčnih listov ubranih cvetov, občutek pa je, kot bi izstrelil salvo konfetov med občinstvo. Zasedba niza hit za hitom in že smo v fenomenalni Living In Oz. Sledi nekaj predaha in Rick napove novo skladbo z zadnjega albuma Venus In Overdrive (2008) What's Victoria's Secret! Z njo dokaže, zlasti v nalezljivem refrenu, da je ohranil vse prepoznavne zaščitne znamke, ki krasijo vse njegove klasične albume zlatih osemdesetih, s katerimi je njegovo ime 'zabetonirano' v mavzolej najuspešnejših rock izvajalcev. Z novega albuma je odigral kar štiri skladbe in te so se perfektno ulile v preostali repertoar, ki so ga predstavili najbolj znani hiti glasbenika. Zlasti je godila med novimi skladbami atmosferično izstopajoča I'll Miss That Someday, ki je hkrati enkrat več potrdila uspešno integracijo modernih elementov alternativnega v klasični rock šabloni prepoznavne šole Ricka Springfielda.

Hit Celebrate Youth, za katerega težko rečeš, da ga kdo na planetu ne pozna, ureže zasedba z navito odebeljenim masivnim rockerskim rifom in skladba dobi tako na koncertu povsem novo razpoloženjsko in izrazno kvaliteto glede na studijski izvirnik. Rick si vzame nekaj novih trenutkov zase. V roke prime Fender Stratocaster in ureže bluesovski solo. Rick je namreč odličen vsestranski kitarist, a ker je na odru zadolžen za dežurnega zabavljača in prvi vokal, ga v vseh zahtevnejših delih pokriva dodatni kitarist v zasedbi. No, ta točka, kjer je Rick izpeljal silno všečno bluesovsko solažo, je vodila v predelavo Cream klasike Crossroads, s katero je zasedba ob malhi močnih favoritov, ki jih lahko stresa izza rokava, kolikor dolgo želi, definitivno presenetila prisotne.
Sledi strma in z voltažo visoke naelektrenosti nabita vožnja proti atmosferičnemu vrhuncu koncerta. Ko je zasedba ustrelila Don't Talk to Strangers, so najbolj razgrete punce pred odrom vzdignile transparent: »Rick please play Don't Talk To Strangers!«  Želja uslišana, a vse je jasno, da drvimo proti koncu nastopa. Hit na hit. Ne gre seveda brez obvezne uspešnice Love

Somebody, ko pa se zasedba loti Human Touch, je Ricku dovolj. Vzame najprej dva mikrofona v roki ter preizkusi svojo prvo žrtev v obvladovanju verzov refrena. Ubogi varnostnik je komaj po vzoru kromanjonsko-schwarzeneggerskega naglasa spravil iz sebe jecljavo zaporedje: »We a-ll ne-ed...,« Rick je v svoji 'torturi nedolžne žrtve' uvidel, da ne bo sreče kovač, zato je sklenil vskočiti v foto pit in se povzpeti na ograjo povsem do prve vrste. Od tu je pomolil mikrofon podivjanim punčaram in vsem ženskam, ki so podoživljale svojo najstniško zvedavo

razposajenost. Seveda so te pokazale vso svojo nezmotljivost. Rick je takrat (to ni bilo več težko predvideti) preskočil ograjo in se pomešal med ljudi. Sledi komedija in prava paša za oči, ko se za njim zapodita varnostnika z obilno oblazinjeno popkovino pravega bavarskega porekla. Vživeti glasbenik stoji nenadoma povsem na drugem koncu dvorane, tik za mešalno mizo in z njim vpije cela dvorana »We All Need A Human Touch!« Magično! Sledi še en preizkus psihofizičnih zmogljivosti varnostne službe, ko se je ta primorana zavaliti preko ograje, ki varuje mešalno mizo in potem nazaj v parter, loveč nepoboljšljivega »kalilca miru« Springfielda. Slednji je naposled na odru, stvari se spravijo v »normalo« in ob fanatični spremljavi publike zaključi Springfield energičen nastop z Jessie's Girl. Po dobri uri izgine v zakulisje.
Pretečejo tri minute in 'topless' Rick že brezsramno razkazuje mišičavost 60-letnika, ko zabava prisotne s predelavo Chip

Taylorjeve Wild Thing. A ne dolgo. Tu je še Kristina z albuma Succes Doesn't Spoiled Me Yet (1982), ko zasedba z Rickom pomaha publiki v dokončno slovo. Ura in deset minut koncerta. Malo. A ta Rickov manever po 20 letih je dal slutiti, da gre za izvidnico tipanja in okušanja stopnje še ohranjene glasbenikove zaželenosti ter priljubljenosti na evropskih tleh. Po videnem v njegovo priljubljenost sploh ne gre dvomiti. Prav tako je Springfield poskrbel, da se koncert v celoti snema na kamere, piko na »i« pa so pristavile tudi zajčice Rickovega fan kluba iz Nemčije, ki so sprožale daleč največ evforije nad potenco svojega idealnega odrskega žrebca.

Takoj ko se je Springfield poslovil, se je zagrnila zavesa, kot v teatru. Na odru zavzame v hipu dominantno lego orjaško projekcijsko platno, kajti vse je bilo že nared za spremljanje nogometne tekme med Avstralijo in Nemčijo. Četudi je Rick Avstralec, ga ta dogodek ni kaj prida iztirjal med nastopom v Weingartnu.
Zunaj je že dalj časa krepko lilo in dobro je bilo, da je organizator sprevidel režečo težo črnih oblakov, iz katerih se je usipal dež kot na sodni dan ter prestavil koncert v dvorano. Vendar pa je ta odločitev potegnila za seboj tudi nekaj solucij, ki niso bile nujno dobrodošle. Zvok je bil 'na hitro pripravljen', potrebno je bilo hitro improviziranje in prilagoditev koncerta dvoranskim razmeram.