Kaj vam pomeni sitar?

To je moj najbolj čisti glas, nekaj, orodje, ki ga uporabljam, da izrazim sebe, z njim se počutim najbolj udobno, hkrati pa moja sprostitev, je moj prijatelj, na kratko moj glas.

Vsi smo seznanjeni z vašim očetom, legendarnim Ravijem Shankarjem, bil je tudi učitelj Georga Harrisona iz The Beatles. Kako sprejemate njegovo zapuščino in kako je na vas vplival po glasbeni in osebni plati?

Seveda vsega omenjenega ni mogoče kar tako izničiti. Bil je prvi. Bil je prvi v mnogih rečeh, eden prvih, ki je ustvaril most med vzhodnjaško in zahodnjaško glasbo v različnih umetniških formah. Ljudem je odprl oči in ušesa na toliko področjih, na obeh straneh mostu. Hkrati pa je ustvaril predlogo za vse nas, ki smo prišli kasneje. Zame bi to potem veljalo tudi, če ne bi bil moj oče in učitelj, a je to bil in je bil odločilni faktor, da sem postala glasbenica in kako sem postala glasbenica. Težko je reči, kako me je izoblikoval, ker je bilo to vse moje življenje in se je to dogajalo od samega začetka, bil je učitelj od začetka. Čeprav sem zdaj odrasla in sem se v zadnjem desetletju razvila kot umetnica, sem našla svoj glas in samostojnost, vseeno pa je njegovo učenje srčika vsega tega.

Torej je tudi danes mogoče narediti spremembo, kot je vaš oče naredil z Beatli, saj ste sitar pripeljali v moderno glasbo, radi eksperimentirate, na vaši listi sodelovanj so imena kot so Sting, M.I.A., Herbie Hancock?

Zanimivo je, ker po svoje je skoraj žalostno, kako se je vse zažrlo v popularno zavest v tistih časih, ker zdaj se na Zahodu večinoma izključno povezuje s tistim specifičnim časom, sceno, v 60. letih. Za nekatere to deluje eksotično, za druge duhovno, a ima okus po tistih časih. Zato skušam sama stopiti sama iz tega eksotičnega občutka in po svoje spet narediti preboj v "mainstream", torej že drugič, ker ljudje že imajo to asociacijo v svojih glavah.

Kako daleč lahko raziskujete dimenzije sitarja, menite, da je meja nebo ali si sami jasno postavljate svoje glasbene meje?

Če sem povsem iskrena, grem počasi po vrsti, nimam nekega velikega načrta, saj si postavljam cilje sproti, enega za drugim. Torej je težko reči, kje se bo vse končalo. Morda veliki načrt deluje za nekatere ljudi, a ne pri meni, saj se glasbeno odzivam na dogajanje sproti v mojem življenju v tem trenutku. Edini cilj mi je, da tako delam glasbo, ki odraža pričujoči trenutek in sem pri tem kar se da iskrena. Povsem možno je, da en album doseže več ljudi, drugi pa precej manj. Morda imam pomisleke glede tega, a bi v vsakem primeru naredila povsem enak album.

V tem smislu bi lahko bila glasba precej jezna, če zjutraj vstanete z napačno nogo ...?

(Glasen smeh) Ja, lahko je zelo odzivna, hkrati pa je nekaj, kar uporabljam. Včasih sem jezna, igranje glasbe pa me pomirja. Odvisno, možno je, da se v različnih oblikah odraža tudi to ...

V glavnem nastopate v velikih halah, filharmonijah, opernih hišah, kot resna glasbenica, hkrati pa se borite za ženske pravice, ukvarjali ste se z begunsko problematiko, kaj se vam zdi, da je vaša osnovna življenjska misija?

(Presenečeno) Uau, veliko vprašanje. Kot človeška bitja lahko pohajamo naokoli ali pa naredimo določene stvari, skušamo izboljšati svet okoli sebe. Ostati hočem povezana v smislu, kaj to zame pomeni.  Zato stopam po svet z vsem tem v mislih, pa naj gre za glasbo, za ostalo delo, kot oseba, starš, prijatelj, ni pomembno. Treba je širiti ljubezen in povezanost, to je pravzaprav moja edina misija.

Kako čutite odziv glede svojega početja, ki ga dobite iz svoje okolice, poslušalcev, svoje družine, prijateljev?

Težko je posploševati glede vsake osebe posebej, a na splošno je odziv zelo pozitiven. Igram od filharmonij pa vse do festivala Glastonbury in intimnih jazz prizorišč, imam tudi različne programe od klasičnega sitarja, do nastopov z orkestrom, pa vse do eksperimentalnih nastopov z elektroniko. Zato je pomembno, da je posamezni programi primerno promovirajo, da ljudje dobijo, kar so si pač želeli in predstavljali. Zato skušam biti glede tega iskrena, ostalo pa je odvisno od okusa poslušalcev. A ljudje so povečini zelo podporniški, v zadnjih 20 letih so se sicer okusi spremenili, saj je npr. nekaj, kar je bilo včasih dokaj eksperimentalno, danes precej bolje sprejeto.

K nam prihajate prvič, ste prej slišali za Slovenijo, veste kar koli o Sloveniji?

Imam sicer nekaj slovenskih prijateljev, a je absolutno prvič, da pridem k vam, česar se že zelo veselim.