AVDIO: To je naš izbor NAJ domačih in tujih albumov leta 2016

DOMAČI ALBUMI – TOP 10:

1. Balladero – Perfect You

Dominik Bagola je z nemškim producentom in kitaristom Uwejem Bossertom posnel nežno pop-melodično mojstrovino, ki takoj sede v ušesa, hkrati pa z vrhunsko produkcijo parira tujim izdelkom. Plošča, po kateri se upravičeno hlasta od začetka do konca. Le kdo si letos ni zapomnil njegovih Zlatih časov? Vrhunski baladni pop, ki bi ga moralo slišati in "všečkati" (še) več ljudi.

2. Matter – Amphibios

Kamničani Matter so v domači rap oz. hip-hop vpeljali nekaj tako odštekano svojega, da brez dvoma "padeš not", če se jim že v začetku avtomatično ne odrečeš. A kmalu se nevede na "repeat" vrtijo njihove Meduze, Safari, Anakonda. Kukla, pevka Napravi mi dete, jim je vizionarsko posnela videospote, fantje pa so prepričljivi tudi z živimi nastopi, kar dokazuje nedavno razprodani Orto bar. Prihodnost slovenskega rapa? Zaenkrat kaže dobro.

3. Noctiferia – Transnatura

Noctieria so prišli do točke v svojem ustvarjanju, ko so praktično brez konkurence, zato so se preizkusili z akustično predelavo svojih pesmi. Po predlogu Jureta Longyke so "preklopili" na akustiko, pri čemer je imel za zvok Transnature veliko zaslugo klaviaturist Dame Tomoski, ki je s svojimi idejami naredil povsem nove aranžmaje, žanrsko spremenil skladbe in jih odpeljal v povsem svojo smer. Na plošči so združili zvoke balkana, etna, jazza, swinga in tako še bolj obogatili svojo glasbo. Drzno, sveže, prelomno in predvsem – zelo poslušljivo. Čestitke za pogum in izvrstno eksekucijo!

4. Torul – Reset

Nalezljiva in ušesom prijetna elektronika odlikuje novi, peti, album zasedbe Torul, pod katero se je podpisal vodja Torulsson, pevec Maj Valerij pa uspešno nadaljuje poslanstvo Jana Jenka, ki se je februarja poslovil od skupine. Enajst skladb popelje v elektronske pokrajine nalezljivih melodij in "debelih" basovskih linij. Za vse, ki se pustijo zapeljati in si razširiti svoja glasbena obzorja. Hkrati si ob poslušanju zaželimo, da bi lahko od njih čimprej slišali, kaj bodo pripravili v bodoče.

5. Stray Train – Just ‘cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town

Zasedba Stray Train je na prvencu z zanimivim naslovom ponudila mešanico potepuškega blues rocka. Devet pesmi, ki so precej raznolike, a vseeno dovolj sveže, da vas lahko presenetijo tam, kjer ste to najmanj pričakovali. Ob poslušanju človek dobi občutek, da je en član poslušal Hendrixa in Zeppeline, drugi Rage Against The Machine in Body Count, tretji Red Hot Chilli Peppers in Faith No More, nekdo drug ZZ Top ter Pink Floyd in tako naprej. In vse to so zmešali, malce "popoprali" in prelili v svoj prvenec. Za povrhu pa izvedli turnejo leta, saj so v 45 dneh v 12 državah odigrali 41 koncertov in to pred več kot 30 tisoč obiskovalci. Ni slabo? Nasprotno – odlično!

6. Zmelkoow – Pionirji divergentnega marketinga

Odštekani Primorci Zmelkoow nadaljujejo svojo "špuro", ko v zafrkantske pesmi vkomponirajo zanimiva besedila, na trenutke več kot spodobno muziciranje, v katerih lahko (kot je pri njih običajno) uživamo tudi med vrsticami. Da videospota za Mama Koka sploh ne omenjamo, ker "živali niso napeljevali h kajenju, ampak so kadilci tudi v privat življenju", sicer pa bo vsak "prej al slej končal kot pohan piščanec" ...

7. Daniel Vezoja – Where The Light Resides / Prismojeni profesorji bluesa – Family

Daniel Vezoja je brežiški kantavtor, ki na prvencu ponuja nežno in zasanjano poetičnost, izdelek pa mu je v Dublinu sproduciral Gavin Glass, saj zveni na nivoju primerljivih izdelkov od kjer koli drugod. Vezoja zveni kot slovenski Cat Stevens ali Paul Simon, lepo pa bi ga bilo slišati ustvarjati tudi v slovenskem jeziku. Favorit albuma je Chelsea 1972 (for Patti Smith). Impresiven prvenec, vreden vsega posluha.

Perspektivni bluesovski podmladek v podobi skupine Prismojeni profesorji bluesa ponuja eklektično mešanico, ki pa ni samo blues. Te oznake se branijo tudi sami, ne glede na ime skupine, na prvencu Family je čutiti zvok in način igranja iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, hkrati pa se krvavo trudijo, da je njihov pristop še bolj živ, organsko-energičen in preprosto "groovy". Tja jih je popeljal tudi producent Borut Činč (Buldožer, Niet). Vrhunska blues rock plošča ponuja glasbo, ki izdatneje pride do izraza samo še na njihovih koncertih.

8. Avtomobili – Daleč

Novogoriški Avtomobili so z albumom Daleč ponudili svoj standardni pristop h glasbi, ki po besedah pevca Marka Vuksanovića "ni preveč zapleten in ponuja lahkotne in prijetne viže, ki sporočajo, kako mineva čas". Na plošči se v njihovem značilnem melanholičnem tonu zazirajo nazaj, hkrati pa z upanjem zrejo v čas tukaj in zdaj ter v prihodnost. Že naslovi pesmi govorijo svoje, od stopinj v snegu, prek mladosti, reke pa do pekla v raju. Dodatni plus je gostovanje Severe Gjurin v naslovni pesmi Daleč.

9. Magnifico – Charlatan de Balkan

Magnifico je albumu dodal še izvrstni dokumentarec izpod rok Maje Pavlin. Njegov pravzaprav enostaven pristop h glasbi, pa v tipično balkansko-turbo-kič-šlager maniri popelje čez pesmi kot so Kuku Lele, Ya Mustafa, Tivoli z nekaj zanimivimi gosti in izvrstnim muziciranjem, ki človeka takoj zmotivira k poplesavanju in hudomušnemu ponavljanju hitro "pod kožo lezujočih instantno zimzelenih" refrenov.

10. Tabu – Nabiralka zvezd

Tabujevci z pevko Evo Beus nadaljujejo svojo pot in dokazujejo, da se lahko z vsako novo pevko na novo rodijo, spet najdejo nov izraz, če je bila Nina "tisti glas", je bila Tina nežna "odštekanka", Eva pa navdušuje z vulkanom mladostniške energije in spet, kot že vsaka izmed njih – svojstvenim glasom. Če vas nista prepričali energični Greva dol in Do kosti, vas morda bolj ganeta nežnejša Vile in pirati ter prelepa in čutna balada Dete.

TUJI ALBUMI – TOP 10:

1. David Bowie – Blackstar

Ker je bil David Bowie glasbeni vizionar od začetka do konca. Vedno korak pred drugimi, ker je tudi svoj odhod, svojo smrt napovedal v velikem slogu, ker je imel "jajca", da je odšel kot eden največjih, ki mu nikoli in nikjer ne bo para. In seveda, ker je njegov zadnji album Blackstar glasbena poslastica. Žal zadnja. A hkrati plošča, na kateri je presegel samega seba in jo bomo poslušali še dolga leta.

2. Gojira – Magma

Novi album francoskih metalcev Gojira sicer ni popoln od začetka do konca kot L'Enfant Sauvage izpred let, a so na njem še vedno skladbe, ki potrjujejo, da so, vsaj za moj okus, eden bolj izvirno-nažigaških metal bendov, ki instantno poženejo kri po žilah, razparajo zvočnike in ušesne bobniče. Čakamo, da jih nekdo končno pripelje v Slovenijo

3. Nick Cave & The Bad Seeds – Skeleton Tree

Vsa bolečina Nicka Cavea po tragični izgubi sina se zrcali na tej plošči v njegovi najboljši maniri maničnega poeta. Popolno samoočiščevanje, globoko filizofiranje in prosto poetiziranje. Psihadelično-težaška, na trenutke lahkotna in nasploh zelo izvirna podlaga, h kateri veliko pripomore tudi neverjetni Warren Ellis, je idealna za uživancijo v "žiloreznosti" na najvišjem umetniškem nivoju.

4. Anohni – Hopelessness

Anohni je danes ženska, nekoč je bil Antony Hegarty iz zasedbe Antony and the Johnsons. Nerad se pojavlja v medijih, v videospotih mu nastopa Naomi Campbell, njegova plošča "brezupa" pa je zmes všečne elektronike, političnih in okoljevarstvenih tem, ki mu piko na I daje njegov specifično čudoviti glas. Tega človek, ko ga enkrat sliši, ne more več pozabiti. Prepričan sem, da bo "nekdo poskrbel zanj, ko bo umrl", kot je pel nekoč.

5. Rolling Stones – Blue and Lonesome

Kaj je lepšega kot narediti priredbe svojih najljubših blues pesmi iz mladosti? Jagger, Keef, Ronnie in Charlie so naredili prav to in na prigovarjanje producenta Dona Wasa, ko so se zgolj sproščali v studiu ob preigravanju nekaterih klasik, naredili ušesom prijeten seznam, ki ga lahko poslušamo na "nazaj h koreninam" blues plošči. Ta v surovi blues maniri potrjuje, da starim mačkom moči ne pojenjujejo. Nasprotno, zagotovo razmišljajo o turneji, vmes pa pri sedemdesetih proizvedejo še kakšnega potomca, kajne Mick in Ronnie

6. Metallica – Hardwired ... To Self-Destruct / Biffy Clyro – Elipsis

Metallica so po osmih letih le obelodanili nov album, ki je takoj "nakuril" številne oboževalce, ki so ob poslušanju doživljali orgazme in peli slavo, da je to "končno spet spodoben album Metallice". Petje Jamesa Hetfielda tako zveni jezno in energično kot vedno, dvojni bas boben se ni izneveril Larsu Urlichu, ki mu pomaga basist Robert Trujillo, kitarski rifi Kirka Hammetta pa pa prav tako "trgajo" kot v najboljših časih. Pri vsem skupaj pa je treba priznati, da je zadeva poslušljiva in zagotovo zanimiva tudi širšem občinstvu, kar jim je uspelo že s prelomnim "črnim" albumom Metallica (1991). Če so se vmes za 25 let nekoliko izgubili, so se zdaj spet našli.

Biffy Clyro so škotski trio, ki je v začetku junija dosbesedno odpihnil Kino Šiška in mnoge slovenske oboževalce prvič v živo prepričal, da so vrhunski koncertni rock bend, ki bi si morda zaslužil še več pozornosti kot na Otoku, kjer je Elipsis vstopil gladko na prvo mesto albumov, kar se je zgodilo drugič v karieri, poleg pete plošče Opposites (2013). Živalsko, surovo, kitarsko, "rock'n'roll all night" (bi rekli Kiss). Prisluhnite le Wolves of Winter ali Animal Style. Da pa znajo biti tudi nežni, so na albumu za protiutež tudi balade kot je Re-arrange. Vrhunsko rockanje ali še je upanje, da rock ni mrtev!

7. Yeasayer – Amen & Goodbye

Eksperimentalne newyorške synth-rockerje Yeasayer na četrti plošči spet odlikuje heterogenost, iskrive in ušesom prijazne glasbene domislice, ki mestoma delujejo iskrivo in hudomušno, drugje futuristično, celo biblično, a nikoli dolgočasno ali zateženo. Ali kot so izdelek opisali sami  "Sgt Pepper sreča Hieronymousa Boscha, Dalija in Pee Wee Hermana". Če to vzamemo v zakup, lahko to vidimo na naslovnici albuma, sploh pa potem, ko ploščo poslušamo. Za tiste, ki si drznejo spustiti ušesa na pašo.

8. A Tribe Called Quest – We got it from Here... Thank You 4 Your service

Po 18 letih smo dočakali "labodji spev" kultnega rap kolektiva A Tribe Called Quest, ki je dejansko prav to, saj je letos za vedno odšel njihov član Phife Dawg. Z izvirnimi glasbenimi in bogatimi liričnim vložki popestrena mojstrovina, ki gre dobro v ušesa tudi slabše podučenim v tem žanru. Izkušenost rap legend sije iz vsake pesmi. Vrhunsko.

9. Danny Brown – Atrocity Exhibition / Run The Jewels 3

Detroitski čudežni deček rapa Danny Brown se je združil z založbo Warp Records iz britanskega Sheffielda, za naslov albuma pa izbral istoimensko pesem zasedbe Joy Division. Hipnotičnost glasbene podlage in hitrojezično podajanje, piskajoč glas, a tako izvirno in sveže, da odpihne še tako zadrte dvomljivce.

Prepričal je očitno tudi rapovski superdvojec Run The Jewels, ki sta ga povabila k sodelovanju pri eni od pesmi na njunem novem izdelku RTJ 3. Kdor ju je ujel lani na festivalu Flow v Ljubljani, bo zagotovo vedel, da sta vulkan verbalno-napadalne energije, njun novi album, izdan na božični večer, pa je en sam "šus" od začetka do konca.

10. Leonard Cohen – You Want It Darker

Brez Leonarda Cohena, ki se je poslovil podobno kot David Bowie, na najboljši možni način, z novim albumom. Cohena na labodjem spevu odlikuje njegova brezkončna modrost in pretanjen občutek za neslutene človeške globine, lepoto besede, skrite malenkosti in seveda lepoto ljubezni in minevanja. Kot pravi v naslovni pesmi "I'm ready my lord" (pripravljen sem, gospod moj), se je poslovil v velikem slogu enega največjih poetov v glasbenem svetu.