Boban Marković orkestar v Kopru

Večji del občinstva se je takoj ob prvih zvokih Markovičeve trobente hipoma prestavil v trubaško-plesno pozo, v kateri so potem vztrajali do konca. Več kot desetletno izjemno priljubljenost Orkestra v Srbiji gre prav gotovo pripisati tudi nagradam, ki jih je dobil v Guči, kjer vsako leto organizirajo največji srbski zbor trobentačev, svojo uspešnost pa so člani orkestra potrdili s sodelovanjem z režiserjem Emirjem Kusturico, za čigar filma Podzemlje-Underground in Arizona Dream so prispevali glasbo skupaj z Goranom Bregovićem. Boban je napisal glasbo za še nekaj drugih filmov z Ljubišo Samardžićem ter sodeloval z znanimi glasbeniki kot je violinist Laiko Felix.

Boban Marković je namreč že kot deček sanjal, da bo postal slaven trobentač in da bo potoval po svetu. Sicer pa je bil slaven že njegov ded, legendarni Pavle, ki je igral srbskim kraljem, glasbenik pa je bil tudi njegov oče. In prav on ima največ zaslug za to, da je Boban tako vzljubil trobento, da je postala neločljiva spremljevalka njegovega življenja.

Tudi tokrat v Kopru je Boban v ospredje postavil svojega sina Marka, ki se kot solist in aranžer na odru vse bolj uveljavlja. Naveza oče-sin je tudi tokrat delovala brezhibno, a je oče Boban še vedno nesporna avtoriteta in gonilna moč orkestra, ki je bil v Kopru sestavljen iz desetih trubačev, z Bobanom in Markom v ospredju. Poleg trub so v zasedbi še dva tolkalista, brez katerih ne gre v nobenem resnem fanfarnem orkestru. Boban je med koncertom odložil trobento in poprijel tudi za mikrofon ter kakšno odpel. Precej razgreto publiko je razveselil predvsem z že s skoraj narodnimi pesmimi Gorana Bregovića Mesečina in Djurdjev Dan. Opaziti je bilo, da nekateri potrebujejo tudi takšne koncerte.

In če še kratko zapišemo o tridnevnem Folkest 2008. Zanimiv program, kjer so obiskovalci v treh večerih v Kopru in Hrvatinih lahko prisluhnili tradicionalni glasbi; pomešani, filtrirani, kontaminirani, pa vendar vedno živi in očarljivi.