Darko Rundek: Do ničesar, kar sem doživel, ne čutim nostalgije

Ko sem vas poslušal poleti, na hrvaškem festivalu INmusic, se mi je zdelo zanimivo, da ste s programom Apokalipso hitro za sabo potegnili tudi mlado občinstvo. Četudi bi morda bolj spadali v kakšno bolj kulturno ustanovo, gledališče ali obmorski trg?

Super je bilo in veselo. Ljudje so mi potem hiteli razlagati, da je to nekaj drugačnega, a da so se dobro zabavali in uživali, kar me veseli.

Album Apokalipso je star dvajset let, kar ste pospremili s posebno izdajo na treh zgoščenkah, celo z neizdanim albumom Haustorja, in dvojno na vinilu. Album pa je prvotno leta 1998 prejel pet glasbenih nagrad porin. Koliko vam pomenijo nagrade za vaše ustvarjalno delo, čeprav umetnost ni ravno športno tekmovanje?

Tudi če jih ne bi dobil, mi ne bi bilo žal. Takrat, ko sem jih dobil, pa mi je bilo všeč. Umetnost je težko ocenjevati.

Kakšna je bila pot od Haustorja, pa vse do kalipso glasbe, ki je bil vaš prvi samostojni album?

Kalipso mi je blizu še posebej, če je apokalipso. Nikoli se nisem posebej obremenjeval z žanri, saj vedno igram neko varianto nekega žanra, ki pa ni nujno definiran, pomembno mi je, da mi je všeč. Najhuje je, če nekdo igra samo določen žanr, potem zagotovo hitro postane dolgočasno. 

Katere teme so vam zdaj, v zrelih letih blizu, kaj želite sporočiti svetu s svojo glasbo?

Že na prvem albumu smo imeli tudi drugačne, ne zgolj mladostne, teme. Od uporništva pa do kritike sveta odraslih. Že drugi album Treći svijet je bil vse prej kot mladostniški, saj je zvenel precej "arty" in odraslo. Ves čas iščem pot, delam glasbo, ki je komunikativna, hkrati pa daje še več, če poslušaš večkrat in vsakič slišiš nekaj novega, hkrati pa ti tudi ob večkratnem poskušanju ne postane dolgčas.

Kakšni so bili vaši občutki glede politike, kako ste gledali na stari sistem? 

Vedno mi je bil anarhizem najbližji, če seveda obstaja. Za časa Jugoslavije, ki je imela na nek način precej svobodoljubno, idealistično in humanistično ideologijo, ki je na komunizem gledala kot na nekakšno kraljestvo na zemlji, sem se počutil kot neke vrste leva opozicija. Seveda, dokler sem bil mlad in me je to zanimalo. Zdaj me to ne zanima več. Postala je nemočna proti diktatu kapitala in postala servis kapitala. Sicer pa se deklariram kot realist. Sem za družbeno avtoriteto, ki je povezana z duhovno avtoriteto in vlada na osnovi razumevanja ter modrosti in ne osebnih koristi. 

Ste torej bili pri 20-30 letih nekaj drugega kot ste zdaj v 50-60 letih? 

Da in ne. Danes je, da se izrečeš za realista, tako bogoskrunsko kot, če si se nekdaj deklariral za komunista ali anarhista. Obstajajo tudi stereotipi v razmišljanju o Jugoslaviji, resnica je, da je bila v 50. in 60. letih precej totalitaristična, v 70. letih je to postalo ohlapno, potem pa si si lahko mislil, kar koli si hotel. Mlade so danes tako naučili, naj nisi smel govoriti tako ali tako, da ne bi končal na Golem otoku. Kar pa ni res, to kar jih učijo v šoli. Vprašajte očeta in mamo ali sta bila tam in kako je bilo v tistih časih.

Gledate na stare čase z nostalgijo, vsekakor je vse del vaše zgodovine, vam je bilo včasih boljše, lepše ali vam je danes?

Če sem nostalgičen, potem sem na takšen način kot so nostalgični Bob Dylan, Leonard Cohen ... To je bila glasba moje mladosti, ameriški folk, ki je bil angažirani folk. Če Dylanu rečemo folk. Do ničesar, kar sem doživel, ne čutim nostalgije. Obstaja druga vrsta nostalgije, do zlate dobe, do izgubljenega raja, kar ima vsak od nas, kar v bistvu ni nostalgija do trenutkov iz mladosti. Za tem mi nikoli ni nilo žal ali da bi pogrešal. Nostalgija je lahko z nečim precej globljim in zanimivejšim, ne za mladostjo. J**eš mladost. 

Lahko glasba spremeni svet, družbo? 

Neposredno nima te moči, niti manipulacije ali prisile. Hkrati pa spreminja naš vsakdan, če si se zbudil ob dobri glasbi, boš imel dober dan, ki te navdihuje, ti daje veselje v življenju ali pa ti gre na živce, ti je groba, te vodi po drugačnih poteh. Družbe ne more spreminjati na nivoju sistema, lahko pa jo spreminja na nivoju vzdušja. Kar pa je tudi nekaj.

Veliko kolegov uprizarja "reunione", se spet zbere in dobro zasluži. Vi pa ste ves čas šli nekako naprej, kam vas lahko še zanese?

Z Apocalypso Now prvič delam glasbeno-scenski projekt, ki je konceptualno zamišljen od začetka do konca. Prvič sem sodeloval z ženo, ki je režiserka in si je to celovito zamislila. Potem je tu še super koreografija, videoprojekcije, gre za multimedijsko zadevo. Hkrati sodelujem z glasbeniki, ki so iz nekih drugih generacij, a so preprosto genialni. Se učim od njih, tako kot oni od mene. Potem pa bomo videli. Vsekakor pa želim s to zasedbo zdaj posneti nov album.

Kaj vas je naučil rock'n'roll?

Od pesmi sem se veliko naučil. Nastanejo iz neke notranje logike, korak za korakom, rečeš to je prav, to ni prav, potem pa se iz njih nekaj naučiš. Na koncertih pa se počutim najbolj živega. Ne gre za čez uro kasneje ali jutri, moraš biti tukaj in zdaj, kar je super izziv.