FOTO in VIDEO: Accept še vedno z 'jajci ob steno'

Nemško zasedbo Accept so že davnega leta 1968 ustanovili vokalist Udo Dirkschneider, kitarist Wolf Hoffmann in basist Peter Baltes. Slednja dva sta še danes v skupini, Uda pa je leta 2009 zamenjal Mark Tornillo. Če dodamo še Hermana Franka na kitari in Stefana Schwarzmanna na bobnih, dobimo postavo zasedbe, ki nas je obiskala v Kinu Šiška v okviru promocijske turneje v imenu aprila letos izdane trinajste plošče Stalingrad.

Accept, ki so na svojih začetkih zveneli bolj hard rock kot metal, so danes neverjetno udarni power metalci z veliko začetnico. Ozvočenje v Kinu Šiška je tokrat zares služilo svojemu namenu, saj je bila jakost kljub razmeroma čisti zvočni podobi zares ušesa parajoča. Oziroma ravno pravšnja za udarno mešanico drvečih kitar in bobneče ritem sekcije.

Zasedba, ki je osvežena od leta 2009, se je vrnila že v letih 2004 in 2005, ko so imeli kup koncertov z Dirkschneiderjem, a so pozneje ugotovili, da so pravzaprav lahko prijatelji, a da ne bodo na silo ustvarjali novega materiala. Ko se jim je leta 2009 pridružil Tornillo, se je izkazalo, da so v novem ustvarjalnem zagonu. Nekdanji pevec zasedbe TT Quick je tako tvorno prispeval k dvanajstemu albumu Blood of the Nations, ki je nasledil ploščo Predator iz 1996. To je bila zadnja z Dirkschneiderjem, ki sicer deluje v svoji zasedbi U.D.O., ki jo je hkrati z Accept vodil že vse od leta 1987 naprej.

Od kritikov opisani kot "hladni težki metal", ki ponuja tudi impresivne, včasih enominutne kitarske solaže, Accept tako na odru delujejo sveže, so preverjeno uigrani, obenem pa dajejo vtis, da so pod zvrhano dozo energije in testosterona. Njihov zadnji izdelek Stalingrad je zbirka enajstih pesmi, ki so polne udarnih pesmi, z vojaško navdahnjeno tematiko, obenem pa se na njem kažejo vse najboljše, kar imajo petdesetletniki, ki plujejo na valovih zanosa, za ponuditi.

Accept tako poosebljajo bend, ki je preživel različne oznake (od hard rocka do različnih zvrsti metala), različne postave (za Tornilla sicer pravijo, da obvlada izvrstno imitacijo Dirkschneiderja, a mu s tem delajo kar malo krivice), pa vse do premorov (tri, sedem in štiri leta), a jim gre priznati, da je čas na njihovi strani. Zasedba, ki tako uživa v tem, kar počne, in to tudi pokaže na odru, si zasluži občudovanje in vse pohvale. Njihova glasba je še vedno korektna, čeprav je res, da najbolj zvesti oboževalci še vedno najrajše slišijo favorita, kot sta Balls to the Wall in Fast as a Shark.