Grace Beverly Jones se je rodila leta 1948 na Jamajki, kar pomeni, da bo 19. maja prihodnje leto dopolnila hvalevrednih 70 let. Sprva maneneka s povsem svojstvenim slogom, nato pevka, vmes tudi malo igralka. Ženska, ki so se je bali, ženska, ki je vedno živela za zdaj, ženska, ki je rada kljubovala vem pravilom in ustvarjala svoja pravila, pot in načine. A je vseeno rada pokazala tudi svoje napake in jih izpostavila celemu svetu. Kot prava upornica in borka proti vsemu ustaljenemu ter plankam, ki si jih ljudje radi postavljamo v naših glavah.
Po intenzivnih izkušnjah v modnem svetu v New Yorku in Parizu, potem ko je njen obraz postal čista eksotika in nezgrešljiv prizor, kjer koli se je pojavila, se je proti koncu 70. let začela njena glasbena kariera. Posnela je tri disko albume Portfolio (1977), Fame (1978) in Muse (1979). Hkrati je postala žurerka, da ji ni bilo para, ko se je pojavila na sceni Studia 54 in postala ljubljenka in hkrati muza kultnega Andyja Warhola, ki jo je tudi intenzivno fotografiral in ustvaril celo vrsto nepozabnih portretov.
Po hitu I Need a Man in priredbi skladbe Edith Piaf La Vie En Rose, je nato pri založbi Island Records sodelovala z imeni kot sta Chris Blackwell in Alex Sadkin, posnela kritiško dobro sprejete albume kot sta Warm Leatherette (1980) in Nightclubbing (1981). Na njima so bile tudi priredbe skladb Stinga (Demolition Man), Iggyja Popa in David Bowieja (Nightclubbing), Roxy Music (Love is the Drug), Astorja Piazzolle (I've seen that face before (Libertango)). Vzporedno z njenim glasbenim premikom je bila enako dramatična tudi vizualna preobrazba, ki jo se ustvarila v (tudi zasebnem) partnerstvu z umetnikom Jean-Paulom Goodeom, s katerim je imela tudi sina Paula. Jonesova je prilagodila svoj specifično androgeni videz s štirioglatimi kosi obleke ter oblazinjenimi oblačili.
Naslednja ploša Living My Life (1982) je bila pod vplivom dub reggaeja, leta 1985 je sodelovala s producentom Trevorjem Hornom za konceptualen glasbeni kolaž Slave to the Rhythm, leta 1986 pa je sodelovala z Nileom Rogersom pri albumu Inside Story, sledil je Bulletproof Heart (1989), nazadnje pa je predstavila album Hurricane (2008).
Jonesova je v pustila svoj pečat tudi v filmskem svetu, saj je na snemanjih Konana uničevalca (1984) ob živce spravljala samega Schwarzeneggerja, ki se mu je zdela preveč "groba" in ustrahovala Rogerja Moora, s katerim je snemala bondiado Od tarče do smrti (1985). Večna upornica tako še naprej bije svoje boje, v mladih letih je v bran je stopila tudi bratu, ki je želel postati glasbeni DJ, a se je sprl s staršema, ki sta bila globoko religiozna in se s tem nista strinjala. Grace pa ima med drugim v svojem CV-ju celo to, da je med popotovanjem po ZDA vzela LSD s člani Hell's Angels, v Disney Worldu na Floridi pa ima doživljenjsko prepoved, saj je nekoč na tamkajšnjem nastopu razkrila svoje prsi.
Zdaj, pri skoraj 70 letih, nastopa, kadar se ji zazdi, enkrat ali dvakrat mesečno. Po nekaj festivalih, tudi v Montreuxu, je zdaj nastopila pri naših sosedih, na sicer večinoma elektronskem festivalu Dimensions, ki je v organizaciji Britancev, ki so v pujsko Areni privabili okoli šest tisoč večinoma svojcev, ter tudi Hrvate, Slovence in Italijane. Pevka je bila nekoč sicer znana po svojem legendarnem zamujanju in večni dilemi, ali se bo na določenem dogodku sploh pojavila, tokrat je zamudila "le" pol ure in stopila na oder ob 23. uri. S priredbo pesmi Nightclubbing Iggyja Popa, ki jo najdemo tudi na njenem istoimenskem albumu. Že prva oprava je bila impresivna. Črna naglavna perjanica in grozljiva maska zlate lobanje, spodaj pa ni imela oblečeno praktično nič, samo prebarvana s plemenskimi črtami bele barve. Nadaljevala je s This is in Private Life. Sledila je uspešnica My Jamaican Guy, ki jo je napisala o Tyronu Downieju, članu zasedbe The Wailers, ki ji je bil svoj čas všeč. "Bil je z nekom drugim, a se mi je zdel čudovit, niti ni vedel, da je pesem o njem," je ob priznala ob neki priložnosti.
Za novo pesem Shenanigans je na oder povabila z mišicami izklesanega temnopoltega plesalca ob drogu, zgolj v hlačkah in prav tako pobarvanega z belimi črtami. Ne velja pozabiti, da se je problekla za vsako pesem, vmes pa navduševala s komentarji, kot npr. "če ima kdo kak cigaret marihuane, da bi ji prišel prav" in podobno. Ironično je zapela celo nekaj verzov Amazing Grace, dodala še par novejših pesmi, zaključila pa s trojcem svojih klasik.
Energično Love is the Drug je izvedla s klobukom z ogledalci kot pri disko krogli, nanjo pa so projicirali laserje. Prizor je bil impresiven. Pri Pull up to the Bumper je spet navdušila z nekakšno perjanico in belo lasuljo čez cel hrbet. Kot razigrana plemenska boginja se je nato podala do prvih vrst in "dala petko" vsem po vrsti. Skoraj primeren zaključek, a je sledila še Slave to the Rhythm, ko je prinesla na oder velik hulahop obroč in ga začela vrteti. Najprej je predstavila člane svoje zasedbe, v kateri je tudi njen sin Paulo, nato pa z velikim žarom in v podaljšani verziji odpela pesem do konca. 15-minutno vrtenje hulahopa, zraven pa še petje in norenje na pragu sedemdesetih? Vredno vsakega poklona in občudovanja.
Grace Jones je povsem svoj svet in četudi nas je morda "prikrajšala" za par svojih obveznih pesmi (La Vie En Rose, Warm Leatherette, I've Seen That Face Before (Libertango)), je bila njena dobra ura izredne ritmične teatralike, glasu, ki obsega dve in pol oktavi, od glasu nežne deklice do najbolj možatega alta, dragocena lekcija glasbene zgodovine. V njenem nastopu se zrcalijo leta težkih preizkušenj, neprestanega uporništva in pripetij, kdo bi sicer poimenoval svojo avtobiografijo Nikoli ne bom napisala svojih spominov? Seveda, kdo drug kot ravno Grace Jones.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.