FOTO in VIDEO: Prenovljena Borghesia boljša kot kdaj koli

Kultna zasedba Borghesia je po lanskem udaru ob bok novi plošči And Man Created God, ko jih je zaneslo tudi po Evropi, zdaj petčlanski bend, v postavi pa so poleg Alda in Daria še Irena Tomažin (vokal), Jelena Rusjan (bas kitara, vokal) ter Andraž Mazi (kitara). "Gre za zgodbo, ko nekdo bend zapusti, ga nadomesti elektronika (smeh). Kot kvintet smo končno zaživeli, končno se je zgodila ljubezen, kemija. Meni je bend kot zakon, mora obstajati ljubezen. Če pa imaš korporativen odnos, da najameš ljudi, si uraden, ljudje hodijo kot v službo, a brez srca se ne da delati, zaradi tega sem bil nekako nesrečen. Kot nas je bilo sedem, je bilo tako, zdaj pa je bolje," nam je zaupal Aldo Ivančić.

Po skoraj 20-letnem premoru so se lani revitalizirali z novo ploščo, ki pa se je rojevala ob kar nekaj "porodnih krčih", tako da je ameriška založba Metropolis records nanjo čakala leto in pol. Alda in Daria so vmes navdihnile tudi vstaje proti kapitalu, politiki, in seveda aktualno družbeno dogajanje, hkrati pa nista nasedla nostalgiji, da bi namensko ugodila starim oboževalcem.

"Ko sva začela delati z Dariom na novi plošči, sva po eni narejeni pesmi tavala eno leto. "Comebacki" so težka stvar, kdo smo mi, kaj hočemo povedati? Če si nova skupina, teh težav nimaš. Potem pa sva rekla, da je brezveze, da o tem razmišljava in sva naredila, kar nama je bilo všeč. Kar sva v trenutkih ustvarjanja čutila, sva naredila. Kot avtor sem vedno Aldo, če sem bil včeraj Aldo Bast, sem danes Aldo Borghesia. A sem še vedno Aldo. Vse te zgodbe, o katerih razmišljaš, o glasbi, ki ti je všeč ali ni, jo delaš in to razvijaš skozi leta, ni to od danes do jutri in narediš rez, jaz tega ne znam. Vedno se vlečejo neke preference v življenju. Čeprav je res, da e velikokrat zgodi, da nekdo, ki po 20 letih spet začne delati, da se ta luknja vmes izniči in se naveže tam, kjer si bil prej, skratka nadaljuješ tam, kjer si končal in delaš naprej. Jaz pa sem delal veliko različnih stvari, izkušnje pa prenašaš naprej," nam je pred koncertom povedal Ivančić.

Borghesia tako kot peterica deluje uigrano, sveže, tudi stare pesmi kot so Tako mladi, Ni upanja, ni strahu, Blato, Goli, uniformirani, mrtvi, Nočne šetnje, so "updejtali", jih malce zmodernizirali, vse skupaj pa "zapakirali" v privlačen živi konstrukt. Na koncertu tudi ob odsotnosti videoprojekcij delujejo impresivno, sploh ob gestikulaciji in dramatičnih kretnjah, ki jih sproti, dostikrat kot v transu, izvajata Dario in Irena. Slednja z izvrstnim in specifičnim vokalom odlično pripomore k zvočni sliki in dopolnjuje celotno zvočno podobo. Jelena (igra tudi v zasedbi Napravi mi dete) je brez dvoma ena najprivlačnejših basistk na domači sceni, ki izstopa tako po dobrem igranju, po stasu, glasu in še čem, skratka, ves čas je "v elementu", Aldo za bobni verno sledi elektronski podlagi, Andraž pa na levi strani odra mestoma deluje kot osamljeni jezdec, a s kitarskimi vložki odlično zaokrožuje zvok nove Borghesie. Zanimivo je, da se tako nove kot stare pesmi v živo dobro spajajo in je zato morda čutiti manj razlike v zvoku in pristopu, kot je to morda opaziti na studijskih posnetkih.

"Ko narediš sedemdeset plošč, pri vsaki ne gre samo za to, da ti nekaj daš bendu, tudi bend nekaj da tebi. Glasba niso samo note, je tudi komunikacija, medsebojni vplivi, kaj nekdo posluša, drug zvok. In pri človeku, ki je odprt, se to v njem kopiči, zame sodelovanja z različnimi ljudmi nikoli niso bila enosmerna. Plošče so kot otroci, en je  malo štorast, drugi je bolj brihten, tretji je bolj živahen, a vse jih imaš rad. Bil bi greh, kogar koli izpostaviti. Priznam, da ko končam ploščo, je ne poslušam več, pa ne ker bi mi šla na živce, a zame je ta zgodba končana. A vsaka po svoje ostane v moje srcu in čutim do nje večno ljubezen, ki se ves čas poraja. Enako velja za plošče Borghesie. Vsak avtor, ki je pošten, dela ploščo z ljubeznijo, da narediš najboljše, kar v danem trenutku lahko," je prepričan Ivančić.

Aldo, zaprisežen bajker, nam je v pogovoru tudi zaupal, da bodo v bodoče morda pripravili spet kakšen multimedijski projekt, tako kot v osemdesetih (Bodočniki, Ogolelo mesto), sicer pa nam je v šali zatrdil, da je "njegov motor kot muzika Borghesie" in s tem najbrž mislil – kompleksen, poseben, a koneckoncev svojevrstno zadovoljujoč. "Je že tako, da je včasih bolje potovati, kot pa prispeti," je še pomodroval. Borghesia so na poti že krepkih trideset let in zdi se, da še vedno niso prispeli. A dokler bodo na poti, smo lahko samo veseli.

Utrinke s koncerta v Kinu Šiška, kjer je oder ogreval hrvaški avantgardni postpunk bend iz Zagreba Trobecove krušne peći, si oglejte v fotogaleriji in posnetku!