FOTO: Poje kot slavček, Slovenci pa (v glavnem) nič

Že res, da se Gallusova dvorana Cankarjevega doma na koncertu Rufusa Wainwrighta in njegove polsestre Lucy Wainwright Roche ni ravno šibila od obiskovalcev, a "najboljši kantavtor na svetu" (po mnenju nekaterih), je ponudil uro in pol svojih hitov, ki se napajajo tako v popu kot klasični glasbi oz. operi in muzikalu, vse to pa zgolj ob spremljavi klavirja, kitare ali celo brez vsega.

Zase pravi, da se nima za ekscentrika, mnogi se obešajo na njegovo homoseksualnost, sam pa je pravi vulkan ustvarjalne energije, ki ga je doslej popeljala preko sedmih albumov, pa vse do nove kompilacije Vibrate, na kateri je zbral svoje največje uspešnice.

Koncert v kulturnem hramu je pričela Lucy, ki je s kitaro in glasom, s katerim spominja na mešanico Joan Baez in Joni Mitchell, zapela nekaj svojih pesmi in se razgovorila o dejstvu, da imamo v Sloveniji veliko psov in dober sladoled. Maloštevilčno občinstvo (morda kakih 300 duš) je na koncu z veliko težave pripravila do družnega prepevanja Springsteenove pesmi Hungry Heart. No, večina je prišla zaradi Rufusa in nekaj pred 21. uro zvečer se je končno pojavil na odru in nemudoma zapolnil prostor s svojim impresivnim glasom.

Ni kaj, vsi, od Robbieja Williamsa, Pet Shop Boys, Shirley Bassey, Eltona Johna, Davida Byrnea, Joni Mitchell, Louja Reeda, Boya Georgea, pa vse do Marka Ronsona, mu priznavajo, da je nekaj posebnega, čeprav sam trdi, da gre le za staromoden odnos do glasbe, ki pa deluje drugače od trenutno vročih zadev v popularni glasbi, kar je dovolj za nepotrebno etiketiranje.

Rufus je leta 2009 predstavil svojo opero Prima Donna, trenutno pa ustvarja novo opero Hadrian, ki naj bi premiero doživela leta 2018. Pravzaprav je škoda, da je ob odličnosti, kakršno je prikazal, njegov nastop ostal večinoma spregledan, saj sta bila oba balkona Gallusove dvorane zaprta (= prazna), parter pa le delno zaseden. Slaba obveščenost, zgrešena PR kampanja ali kaj drugega? Le kdo bi vedel.

Wainwright kljub vsej kvaliteti, vrhunskemu glasu, izvrstno izvedbo in pesmimi, premaganini odvisnostmi, priredbami pesmi Leonarda Cohena (Hallelujah) za Slovence očitno ni nekaj, kar bi bilo na seznamu "nujno videti in slišati". Vmes je postregel z nekaj humornimi vložki, ni pozabil omeniti svojega moža Jörna Weisbrodta, Lucy se je za nekaj pesmi prelevila v Lizo Minelli, na oder pa je uletel tudi boksar, ki je parodiral Rockyja. Kako vrhunski izvajalec je, je dokazal s "suhim" petjem a capella, s katerim je osupnil tudi prisotno peščico. Pravzaprav škoda, da dokaj v prazno izzvenijo tudi taki vrhunski koncerti, saj v naše kraje že tako redko kdaj zaidejo zvezde večjega formata. Ob takih izkušnjah pa se zdi, da si tudi tisti, ki pridejo, morda rečejo, prvič in – zadnjič.