Paradise Lost so največje uspehe želi pred petnajstimi leti. Seveda imamo v mislih albuma Icon ter Draconian Times, s katerima so dosegli najširši domet in tudi prodajni uspeh. Nato so šli v mehkejše vode (One Second), zaneslo jih je celo v elektroniko (Host), kmalu pa so ugotovili, da je najbolje, da gredo spet nazaj proti uspešni formuli, saj so po dveh prehodnih ploščah, spet izdali tri z zvokom, ki najbolje "sedejo" njihovemu občinstvu.
Njihov nastop v zagrebškem Boogalooju je bil kar težko pričakovan, saj so ga že dvakrat predstavili. Končno pa so jim je uspelo, da so prišli predstaviti lani izdani album Faith Divides Us - Death Unites Us. Najprej sta nastopili dve ogrevalni zasedbi, hrvaška skupina Omega Lithium ter zanimivi švicarski industrial metalci Samael.
Majhen oder, skromna oprema ter zgolj nekaj zastav ter panojev z logom glavnih zvezd večera pa je dajal dvoumen vtis, kaj lahko pričakujemo od zasedbe iz britanskega Halifaxa. Pevec Nick Holmes je prišel na oder z nekoliko brezizraznim obrazom, brez posebne energije. Ko je začel peti, se ga najprej sploh ni slišalo, po nekaj pesmih pa so tehniki le uredili ozvočenje, da smo njegov sicer soliden vokal lahko slišali tudi pod odrom.
Čast podobe dobrega benda, polnega odrske energije, sta gotovo reševala izvrstni levoroki solokitarist Gregor Mackintosh, neprestano z glavo "slemajoči" ritemkitarist Aaron Aedy, kar pa ne bi mogli reči za basista Steva Edmonsona, ki je tekom nastopa deloval, kot bi v mislih odšteval minute do konca.
Zasedba, ki je od lanskega novembra na turneji, vmes so kar nekaj koncertov tudi odpovedali zaradi "družinskih težav", deluje nekoliko utrujeno. Pevcu Holmesu bi kako lekcijo, kako biti frontmen z efektom, lahko dal kar pevec Vorph iz Samaelov, ki so nastopili pred njimi.
Zanimivo je bilo tudi to, da se je zagrebško občinstvo najbolje odzvalo prav na mirnejše pesmi kot sta One Second in Just Say Words. Le kje so bili vsi orto feni? No, peščica njihj je dobila vsaj As I Die z Shades of God in Eternal z albuma Gothic.
Sicer pa vam zgoraj podpisani lahko potrdi, da je bil to najbolj "miren" metal koncert, ki jim je kdaj prisostvoval v prvi vrsti. Nobenega prerivanja, (skoraj) nobenega "čuparjenja", nobenega surfanja po publiki. Se je melanholija z odra prenesla tudi med občinstvo, ali je bilo obratno?
Še najbolj so prepričali s pesmijo The Last Time, ki so jo zaigrali v dodatku, njihovi pravoverni feni pa lahko upajo, da si do naslednjega nam bližnjega nastopa "napolnijo baterije". Prva dobra priložnost bo že julija na letošnjem Metalcampu.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.