Britanska zasedba Smokie je imela v Sloveniji prvi koncert v letošnjem letu. Napolnjena mala dvorana v Tivoliju je pričala o tem, da smo Slovenci očitno zelo hvaležna publika za tovrstne zimzelene zasedbe. Uspešni so bili Whitesnake in Billy Idol, na podobno plodna tla pa je organizatorjem padlo tudi gostovanje Smokie.
Originalni pevec Chris Norman, ki ga mnogi poleg skupine Smokie poznajo tudi po uspešnici Midnight Lady iz osemdesetih, se je vsemu skupaj odpovedal že leta 1986, nato ga je za desetletje zamenjal Alan Barton, ki je tragično umrl v prometni nesreči njihovega avtobusa v Nemčiji, Mike Craft pa je na vokalu od leta 1995 naprej.
Za Crafta se zdi, kot da s svojim nekoliko upehanim glasom lovi Normanovo hripavost, obenem pa dokazuje, da je tudi oboževalec Joeja Cockerja. "Ne kadimo in ne pijemo," so se ob pitju priljubljene energijske pijače pridušali stari rockerji na odru, če jih lahko imamo za rockerje. Zasedba je Slovence na noge in do poskakovanja spravila že s četrto pesmijo, himnično Mexican Girl. In kot se je izkazalo, so na koncert zares prišli pravi oboževalci skupine, saj so vse pesmi znali na pamet, štirideset- in petdesetletnikom pa je družbo delal tudi podmladek v obliki sinov in hčera, ki so očitno prav tako podlegli nalezljivim melodijam, ki jih večina ljudi pozna vsaj tako dobro kot pesmi Abbe ali Beatlov.
"Hočemo, da se zabavate vi in potem se bomo zabavali tudi mi," je napovedal Craft. In tako je tudi bilo. Ljudje so se ob uspešnicah, kot so Don't Play Your Rock N' Roll To Me, For a Few Dollars More in nazadnje še Oh Carol, Needles & Pins, Have You Ever Seen The Rain in končno še Living Next Door To Alice, pozibavali v nekakšni skupinski zamaknjenosti. Vse skupaj je delovalo, kot da jim tega veselja nihče ne more vzeti. Kljub morda za koga pretirano "posladkani" glasbi je ljudi dvigovalo s sedežev in v Sloveniji se redkokdaj zgodi, da se vidi toliko pristnega navdušenja. Glasno vzklikanje, vžigalniki in prižgani mobilniki ob nežnejših pesmih ter skorajda solze sreče ob koncu so bile prej pravilo kot izjema.
In seveda navdušeno pritrjevanje oz. vprašanje "Alice? Who the fu*k is Alice?" v zaključni pesmi. Smokie in njim podobni bendi so tako kot pri nas recimo Hazard in še kdo dinozavri iz nekega drugega časa. A so hkrati kot magnet, ki vleče Slovence na kup, zaradi česar so tovrstvni koncert skoraj pregovorno razprodani ali vsaj blizu tega. Ali gre za nostalgijo, je težko reči, kot na dlani pa je, da gre za koncerte, pri katerih je organizatorjem ob primerni promociji pravzaprav težko zgrešiti.
Občinstvo pa seveda vedno dobi tisto, po kar je prišlo. Ali da podoživi trenutke mladosti, sliši pesmi, ki se jih spominjajo iz starih časov, ali pa se pride pozabavat v družbi svojih prijateljev in za povrhu spijejo še kakšno pivo ali kuhanček. Ali gre za ljudi, ki živijo v preteklosti in se nočejo ozreti po glasbeni sedanjosti, pa je že druga zgodba. Pomembno je, da je tisti, ki je prišel slišat hite Smokie, dobil svoje, tisti ali tista, ki si je zaželela avtogram, pa ga je po koncertu dobila v svojo beležko. Zato tokrat na koncertu ni bilo ne hipsterjev, ne metalcev, ne tehno frikov, še rockerje je bilo treba šteti na prste. Bili pa so sleherniki, navadni ljudje, ki jim je valentinov koncert Smokie pomenil vrhunec letošnje koncertne sezone. In prav je tako. Kdo, za hudiča je Alice, pa še vedno nismo izvedeli ...
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.