FOTO: Zlati 'baletniki' pri petdesetih!

Ena vodilnih skupin t. i . novih romantikov v osemdesetih, Spandau Ballet, se je lani vnovič zbrala in se odločila, da odide na povratniško turnejo Reformation Tour. Tej odločitvi ob bok pa so konec lanskega leta izdali tudi novo ploščo Once More, na kateri sta dve novi pesmi ter akustične priredbe njihovih največjih hitov.

Zasedba, ki je že od začetkov konec sedemdesetih znova v nespremenjeni postavi Tony Hadley (vokal), Gary Kemp (kitara), Martin Kemp (baskitara), Steve Norman (tolkala, saksofon, kitara) in John Keeble (bobni), je razpadla leta 1990, ko so se fantje skregali.

Leta 1999 so Hadley, Norman in Keeble poskušali tožiti avtorja pesmi Garyja Kempa za neplačane tantieme, a so izgubili. No, od tedaj je preteklo že kar precej vode in "baletniki", ki so sedaj že v petdesetih, so se odločili, da si dajo še eno priložnost, o čemer priča tudi naslov najnovejšega albuma. Vsak, ki ga je poslušal, se bo najbrž strinjal, da na njem zvenijo presenetljivo dobro. Prav tako solidno pa zvenijo tudi v živo, kar se je bilo možno prepričati na tokratnem koncertu v Domu sportova v Zagrebu.

Koncert so začeli s kolažem starih posnetkov in eno prvih uspešnic To Cut A Long Story Short s prvega albuma Journeys To Glory. Nadaljevali so v slogu zbirke največljih hitov in med drugim nanizali Only When You Leave, I'll Fly For You, Through The Barricades, How Many Lies, True, Lifeline, za zaključek pa še Gold. Poštena porcija dvajsetih hitov, okoli sto minut dolg nastop ter prepričljivo močan Hadleyjev glas so aduti, ki občinstva niso pustili na cedilu. Očitno je bilo sicer, da je bila ne prehudo polna dvorana sestavljena predvsem iz oseb, ki so skupino poslušale v svojih mladih letih. Mlajše generacije so bile prej izjema, zato tudi pretirane evforije ni bilo, saj so srednje generacije precej mirnejša publika kot pa vreščeče najstnice in njihovi podivjani fantje. Skupina je prikazala dober nastop, predvsem po glasbeni plati, Hadley pa je dokazal, da ni pridobil le nekaj kilogramov, temveč je na ta račun pridobil tudi volumen njegovega glasu.

Zasedba, ki je nekoč dala veliko na lepa, precej pozerska oblačila, se še vedno rada lepo obleče, mladi "junci" pa so postali zreli možje, ki drvijo proti abrahamovskim letom. Njihov želja po dostojnem staranju se uresničuje, obenem pa delujejo, kot da spet počno tisto, v čemer najbolj uživajo – igrajo glasbo. Zaslužijo si točke za zavzetost in izvedbo, obenem pa bi si (razen pri redkih izjemah) zaslužili tudi boljši odziv.

Oglejte si fotogalerijo, kmalu pa bomo objavili tudi pogovor s članoma Stevom Normanom in Martinom Kempom!