Fotografije in tekst: Boštjan Tušek
Takoj po vstopu v avditorij Križank, ko je bilo moč zagledati sceno, je bil marsikdo navdušen. Seveda je bilo vse dekorirano v tri barve, ki so postale zaščitni znak The White Stripes: v rdečo, belo in črno.
Rock pripomoček št. 1: enostavna garnitura bobnov po katerih udriha Meg, z nekaj dodatki.
Rock pripomoček št. 2: Troje kitar, (manjka še glavna veteranka), ki jih uporablja Jack.
Meg, ki je bila z Jackom nekaj let tudi poročena, je takoj po začetku koncerta dobesedno "padla noter". Dekle, ki bobna kot sam hudič, je za povrh tudi zelo simpatično.
Jack je prišel v opravi, kot se predstavlja na zadnjem albumu Get Behind Me Satan, v nekakšni različici maskiranega maščevalca Zorra. Manjkala mu je le črna preveza čez oči. Koncert je začel z prepoznavnimi kitarskimi zvoki pesmi Dead Leaves And The Dirty Ground.
Dvojec je bil do konca uigran, njunemu zvoku pa bi težko očitali praznost. Pravzaprav je pravi čudež, koliko skupaj spravijo zgolj kitara, glas in tolkala.
Meg in Jack sta predstavila novejše pesmi, od katerih sta se marsikomu vtisnili v spomin Blue Orchid in My Doorbell.
Jackov glas se je držal zelo dobro, ob uspešnicah kot sta The Hardest Button To Button in Fell In Love With A Girl, pa je z njim zapel še marsikdo.
Meg je delovala, kot da je začarana. Za navdih in moč se je obračala v nebo ...
... nato pa energično nadaljevala in zaprla oči.
V slabi uri in dvajset minut sta zaigrala kar lepo število pesmi, saj so le redke njune viže daljše od treh minut. V dodatku smo lahko slišali tudi I Just Don't Know What To Do With Myself in njuno največjo uspešnico Seven Nation Army, ki sta ju izvedla ob izdatni pomoči publike.
