INTERVJU: Bajaga: V primerjavi s Stonesi smo po 30 letih še vedno pionirji!

Daljina, dim i prašina je napol akustični album, posnet tako kot v starih časih. Mar to pomeni, da sledi orkester, filharmonija in tako naprej, kot je sedaj popularno in so storile že mnoge zasedbe?

Ne, ne verjamem. Glede na trenutni čas, se vračamo h koreninam, sedaj smo bolj v akustiki, morda pa bomo kdaj v prihodnosti posneli punk album, kdo ve. Vsekakor bodo električne kitare. Ta album je izšel pred pol leta in je požel dobre kritike. Pravzaprav smo se vrnili k stvari, ki jo najbolje obvladamo. Kitara in ojačevalec Fender, kitara Gibson Les Paul, bobni Ludwig, baskitara, prave trobente, spremljevalni vokali, nekaj pa na albumu igram tudi na orglice. Se pravi, da smo ljudi spet malce spomnili, da to dobro počnemo že skoraj 30 let.

Če ste bili, kar se kreativnosti tiče, močnejši v osemdesetih in devetdesetih, sploh v primerjavi z albumi v novem tisočletju, bi se torej lahko reklo, da gre pri vas po svoje za neke vrste kreativno renesanso?

Res je. Meni je to všeč, saj se ne zgodi pogosto, da nekdo naredi dobrih prvih par albumov, potem nekaj časa nič, potem pa mu spet uspe narediti super, ne vem, trinajsti album. To je samo dokaz, da res rad počnem, kar počnem. Kajti, če ne bi bila v vprašanju glasba, bi mi zagotovo že vse skupaj zraslo vrh glave. Kajti nisem človek, ki lahko dolgo počne eno in isto stvar. Ker pa gre za glasbo, je to samo dokaz, da to res rad počnem.

Peli ste Dobro jutri, džezeri, sedaj pa Stari put za Novi Sad, ki je tipični blues. Kaj vam po skoraj 30 letih v poslu ostaja glasbeni izziv?

Resnično so mi všeč različne zvrsti glasbe. In še kot mulec sem pobral določene vplive, kar imam rad še danes in jih tudi vključujem v svoje pesmi. Imel sem obdobje, ko sem zares ljubil jazz, saj imam še sedaj rad določene jazz "standarde". Blues pa je glasba, ob kateri sem se naučil igrati kitaro. V mojem času, kdor ni znal zaigati dvanajstice iz E ali iz A ali iz B, ta res ni mogel imeti zveze z glasbo. Klasični rock'n'roll pa je prav tako šablona dvanajstice, ki je nastala iz bluesa. Pesem Stari put za Novi Sad je pesem o mojem odraščanju, o otroštvu. Vse je res in res sem menjal kitaro Gibson za Stratocaster s kovčkom ...

Gre za nekakšen pregled vaše kariere. Pesmi so tudi malce žalostne in nostalgične. Ste nostalgičen tip človeka?

Pri petdesetih smo vsi nostalgični do nekega časa tam nekje. Pesem Stari grad za Novi Sad je malo nostalgična, a je vedra in pozitivno naravnana. Pazil sem, da plošča ni "mlajša od mene". Da je v skladu z mojimi leti. Ni mi všeč, če se nekdo pri šestdesetih obnaša, kot da jih ima dvajset. To je najhujše. Lahko tudi pri petdesetih ali šestdesetih delaš glasbo, ki ti pritiče. Npr. Frank Sinatra je bil super tudi ko je pri osemdesetih pel My Way, ni pa takrat pel Sex Pistolsev. Kar je normalno.

V Riblji čorbi ste napisali kar nekaj pesmi, ki so bile nekoliko drugačne, za njih morda celo preveč pop. Je bila potem borba egov z Boro Đorđevićem ali ste pač čutili, da je vaš izraz drugačen in ste odšli po svoje?

Najprej se mi je zdelo, da se bolj razlikujejo po tekstih kot po glasbi. Nato pa so se vedno bolj tudi po glasbi. Dokler sem bil v Čorbi, sem imel rad to glasbo, ki smo jo delali skupaj. Kasneje smo odšli vsak svojo pot. A ni pomembno, z njimi sem v dobrih odnosih, ne morem pa reči, da se kaj dosti družimo. Ni pa nič takega kot se rado dogaja, ko gredo ljudje vsak po svoje. V Čorbi sem se veliko naučil, če pa poslušate moj zadnji album in njihov, pa je precej očitna razlika. Jasno se sliši, da so šle naše poti vsaka v svojo smer in da je temu primerno raznolika tudi glasba.

Razen nekaj pesmi v devetdesetih, ki so imele določene asociacije na vojno, se niste s politiko nič kaj dosti ukvarjali v svojem ustvarjanju ...

Bilo je nekaj protivojnih skladb, da. Politika me ni nikoli zanimala. Ko sem bil majhen, sem vednobežal iz kuhinje, ko je bil na vrsti Dnevnik. Čeprav takrat ni bilo nekih hudih političnih pretresov. To je bila stara Jugoslavija. To mi ni nek zabaven del življenja, saj imam raje umetnost, glasbo in zafrkancijo. Nisem nikoli pisal političnih pesmi, baje bolje pišem ljubezenske pesmi. Vsaj tako pravijo ljudje.

Se pravi za vas politke v rock'n'rollu ni?

Morda nekaj v hipijevskem smislu, peace ali make love not war. Nekaj tega je ostalo. Ali recimo, da pomagam ljudem v stiski, imam dobrodelne koncerte, to že, nismo pa nikoli podpirali kake določene politične opcije.

Kako je bilo leta 1994, ko naj bi imeli veliki povratniški koncert tukaj v Ljubljani in sprva niste dobili vizuma? Šele ko je nekdanji predsednik Kučan podpisal, so vas spustili v Slovenijo?

Bilo je precej noro. Ne vem, ali je bilo bolj noro tukaj pri vas, ali pri nas v Srbiji. Takrat nihče iz Srbije ni prišel v Slovenijo in kot se spominjam, niti naše registrske tablice niso veljale pri vas. In tudi obratno. Tako smo morali z enim kombijem do meje, nato pa zamenjati avtomobil in iti naprej z drugim. Za celotno pot smo tako potrebovali kar štiri različne kombije. Najprej je bil šok, ko so nam prepovedali razprodan koncert v mali hali Tivoli, ker od razpada Juge nihče še ni igral v Sloveniji. Nato pa je vaša publika naredila neke vrste protest, da so nam potem le dovolili in na koncu smo igrali v razprodani veliki dvorani v Tivoliju. Kar se zagotovo ne bi zgodilo, če ne bi imeli teh težav, imeli bi polno malo dvorano, tako pa smo napolnili veliko. A od vseh traparij nam je bila to potem pozitivna stvar. Bilo pa je mnogo pozitivnih in tudi negativnih komentarjev tako pri nas kot pri vas. To je bil čas, ko si bil lahko svetnik, pa si vedno naredil kaj, da je nekoga motilo. A se mi zdi, da smo delali le prave stvari in da smo eden od tistih bendov zaradi katerih so se meje v nekdanji skupni državi nekoliko zmanjšale. Po vojni smo prvi igrali v Sloveniji, na Hrvaškem in v Sarajevu. To je dobra stvar in po mojem je ti tudi pravi namen glasbe. Podobno kot v športu. Le da imaš tam vedno domače in tuje moštvo in lahko pride do pretepov. Tukaj pa smo vsi "domači" in ko pridemo kaj zapet in zaigrat, je vse dobro in pozitivno ...

Ste velik pozitivec, a vseeno so bili določeni ljudje, ki vas niso marali zaradi določenih zadev. Kako gledate na to?

Brezveze oz. težko kaj rečem, ker res nisem tak človek. Odkar obstaja svetovni splet in demokratično izražanje mnenj in komentarjev, se človek lahko podpiše Batman in anonimno komentira karkoli in na kakršen koli način hoče. V bistvu imam malo tovrstnih nasprotnikov in glede na število "norcev", sem pravzaprav še kar dobro prišel skozi. Zgodilo se mi je sicer kar nekaj "traparij" v vseh teh letih, a ljudje, ki me poznajo, vedo, kakšen sem in da nimam nobenih ideoloških problemov.

Bliža se 30-letnica vaše zasedbe Instruktori. Kako gledate na dejstvo, da po vseh teh letih še vedno delate nekaj, kar je ljudem všeč in je hkrati tudi nekaj, kar vas zelo veseli?

To je brez dvoma super, da sem jim všeč in da me še vedno radi poslušajo. Gledal sem film o Stonesih, ko so Jaggerja na začetku kariere vprašali, koliko časa misli, da bo trajala njihova skupina. Odgovoril je, da najbrž nekaj let. Sedaj pa obeležujejo 50 let kariere. Mi smo s 30 leti v glasbi še pionirji!

Album Sa druge strane jastuka ste v osemdesetih prodali v 350 tisoč izvodih, kar je bil velik uspeh. Kaj pa se vam uspeh zdi dandanes, ko so drugačni časi?

Recimo, prodali smo 14 tisoč knjig in zgoščenk samo v Srbiji, čeprav je večina zadev na spletu oz. na YouTubu. V čast pa si štejem tudi, da je neki poljski pevec priredil mojo pesem Noč noč in ima 22 milijonov ogledov na YouTubu. Ker je Poljakov 40 milijonov na Poljskem in 20 milijonov še drugod, je torej dejstvo, da ima ena tuja priredba moje pesmi več ogledov kot jih imam jaz za vse pesmi skupaj. Tudi to se mi zdi svojevrsten uspeh.

Srbski in hrvaški glasbeniki so zelo popularni v Sloveniji. Zakaj mislite, da ni tudi obratno, da bi bili slovenski izvajalci popularni tudi pri vas?

To ne drži povsem. Poznam bolj situacijo pri skupinah, ki jo bolje spremljam kot pri estradi in popu. Recimo, jaz sem imel zelo rad Buldožer. V Beogradu so bili zelo popularni, kar nekajkrat sem jih šel poslušat. Če bi si želel, da se kateri bend spet združi, bi rekel Buldožer, a z Markom Brecljem. Se pravi, prva in originalna postava. Tudi Predin je precej popularen, "razturali" pa so tudi Laibach in Pankrti. Pri nas gre najbolje skozi ali rock glasba ali "narodnjaki", manj pa zabavna glasba, ki jo imate dosti v Sloveniji in na Hrvaškem.

Zrasli ste ob vinilnih ploščah in nato ob zgoščenkah. Kaj pa pravite na danes, ko je digitalna prodaja in se prodajajo lahko zgolj posamezne pesmi in albumi ne gredo več toliko v promet?

Še dobro, da se pesmi lahko delajo in da pri tem uživam. Nikoli pa me ni zanimalo, v katerem formatu bo to potem izšlo. Osebno imam rad LP plošče, ker imajo velik ovitek in je dovolj prostora za fotografije in tekste. Na zgoščenkah pa so v knjižici sicer lahko besedila, a je tekst pogosto tako drobno tiskan, da ga ne vidim prebrati in moram vzeti očala. Tudi ljudje očitno raje vidijo, da se jim podpišem v knjigo kot pa na zgoščenko. Zdi se mi, da sem v Srbiji podpisal 13 tisoč knjig, saj ljudem pomenijo več kot kaj drugega. Format niti ni važen. Treba je rešiti vprašanje avtorskih pravic preko spleta, a ne zaradi mene, jaz sem to že zamudil, predvsem za mladino, da bi lahko kaj zaslužila na ta način. Prihodnost pa so koncerti in vse to delamo le zato, da bi lahko igrali na koncertih.

Je glasbeni kruh težji sedaj kot pred recimo dvajsetimi ali tridesetimi leti?

Ne, sedaj je težji, ker je vsem težje zaradi gospodarske krize. Kar pa se tiče formata, pa menim, da ni nobene spremembe. Nekdaj so bili albumi 20 dolarjev in vstopnica za koncert 20 dolarjev. Nato je bila plošča 9 dolarjev, koncert pa 50. Koncert Princa v ZDA je sedaj recimo 130 dolarjev, ploščo pa dobite za povrh in je niti ni treba kupiti. Vstopnice pa niso več po 20 dolarjev. Koncert pa je edina stvar, ki je ne morete spiratizirati. Lahko pogledate posnetek, a ni isto, ker niste bili na koncertu. Morda bi zadevo lahko rešili tako, kot je že nekdo predlagal, da takoj, ko kupite računalnik, ali se povežete na internet, da gre določen odstotek denarja v ta namen. Za format ni nujno, da je v fizičnem smislu, osebno pa imam najraje vinil.

Ko pogledate nazaj, svoje življenje in kariero, so se številne stvari v vaši glavi spremenile ali bistvo ostaja isto?

Mislil sem, da nekam grem, a sedaj vidim, da hodim v krogu! Kot tista pesem: mislil sem, da nisem dolžan, a sedaj vidim, da imam nek dolg (smeh). Marsikaj se je spremenilo, jaz pa mislim, da se nisem kaj bistveno spreminjal. Najbrž pa smo se vsi spremenili. Recimo, nikamor se nisem selil, a sem zamenjal štiri države, v katerih sem živel. Bistvene stvari v meni pa se niso spremenile in to je pomembno.

Zadnje vprašanje: Beatlesi ali Stonesi?

Tako Beatlesi kot Stonesi! Morda malce več Stonesi, toda Beatlesi prav tako zaradi melodij in harmonij. A če me vprašaš Crvena zvezda ali Partizan? Zvezda! Ti dve vprašanji nas namreč vedno vprašajo skupaj! (smeh).