INTERVJU: Katalena: V Nemčiji ostali brez bencina, v New Yorku pa brez fotografij

Za svoj petnajsti rojstni dan so se Vesna Zornik, Boštjan Narat, Polona Janežič, Tibor Mihelič Syed, Boštjan Gombač in Robert Rebolj oboževalcem odločili pokloniti prav posebno darilo. Koncert, na katerem bodo igrali skladbe, ki jih niso že leta, nekaterih pa v živo celo nikoli niso izvedli. O njihovem nastopu, ki bo 12. maja v Siti teatru v Ljubljani, gostovanjih, slovenski glasbeni sceni in načinu razreševanja morebitnih nesoglasij smo se pogovarjali s članoma skupine Boštjanom Naratom in Vesno Zornik.

Letos obeležujete 15 let. Ste si na začetku mislili, da boste kdaj praznovali takšno obletnico?

Boštjan: Ne.

Vesna: Ne. Niti slučajno si tega nismo mislili. Šlo je za enkraten projekt, kot smo že ničkolikokrat izjavili.

Boštjan: Ja, na začetku je bila stvar res zastavljena precej manj ambiciozno v smislu dolžine trajanja. Ambiciozno v ustvarjalnem smislu zagotovo, a vendarle je šlo za enotedensko delavnico, ki se je zgodila julija 2001 v Črmošnjicah v Beli krajini in za to, da bomo to, kar bomo tam naredili predstavili na kakšnem koncertu, dveh, z nekim vmesnim videomaterialom, a v precej bolj skormnih okvirih, kamor je potem nadaljnji razvoj dogodkov zadevo odpeljal. Na glasbeni delavnici smo želeli ugotoviti, kaj se zgodi, če poskušamo jezik starodavne ljudske zapuščine prevesti v neko govorico, ki je nam šestim osebno bližja. S tem smo nadaljevali predvsem zato, ker se nam je zdel ta prevod izjemno zanimiv in ker smo začutili, da se v bistvu ta dialog z našo lastno preteklostjo in s preteklostjo tega kulturnega prostora v bistvu šele začenja in da je to neka neverjetno zanimiva pot, ki kdove koliko časa lahko traja. Zaenkrat definitivno še traja. Seveda smo tukaj tudi mi naredili ogromno nekih korakov naprej, a osnovni princip ves čas ostaja isti – in tudi, ne glede na to, ali delamo zares priredbo že obstoječega komada ali pišemo svojo lastno muziko in svoja lastna besedila, ali pa če - tako kot smo na plošči Cvik cvak! šli že skoraj v čisto elektroniko – princip je vedno iskanje in vzpostavljanje dialoga s preteklostjo in prisluh nečemu starodavnemu, kar ljudska godba ima in ponuja.

Vesna: In tisti del tega, ki ga vsak od nas šestih nosi v sebi. Mislim, da je ena ključnih stvari, zaradi katere vztrajamo, tudi ta, da pravzaprav vseh nas šest ustvarja še v nič koliko drugih projektih in da je Katalena v bistvu po nekem našem notranjem dogovoru tista, v kateri se ukvarjamo z ljudsko glasbo – da imamo pa vsi še vedno to ustvarjalno polje veliko širše še na milijon drugih projektih, ki se jih lotevamo, in ob tem Katalena ne postaja okrnjena, ampak bogatejša. Tudi za vsako našo naslednjo ploščo se trudimo, da je predvsem nam izziv, da nam nikdar ne postane dolgčas. Vsake nove plošče se lotimo iz enega čisto novega zornega kota, ki nas v tistem trenutku zanima, oplaja, intrigira.

Ob jubileju boste postregli s koncertom v Siti teatru, in to s komadi, ki jih niste igrali že leta, nekaterih pa v živo celo nikoli niste izvedli. Zakaj ste se odločili za takšen koncept?

Boštjan: Zakaj pa ne? Nam se je zdel zabaven. Definitivno izziv za nas – in to velik izziv. Smo si tudi kar precej dela naredili. Pa tudi za občinstvo mislim, da je to lahko neka taka dobrodošla sprememba, predvsem za tiste, ki redno hodijo na naše koncerte in bodo tokrat imeli priložnost, da vidijo ta isti band, band, ki ga recimo sicer redno poslušajo, v neki čisto drugačni izvedbi.

Vesna: Naš opus je v bistvu zdaj že kar bogat. Posneli smo šest plošč in še kar nekaj materiala, ki je ostal bolj kot ne nezabeležen oziroma se nahaja na nekih privatnih nosilcih zvoka. Dogaja se nam, da vsakič, ko izdamo novo ploščo, igramo predvsem tisti material, ki je aktualen, ob njem pa se vedno redčijo komadi, ki so nekje ostali z nami s prejšnjih plošč. Časovni okvir enega koncerta je omejen in določene stvari se enostavno izgubijo. Pri nekaterih smo ugotovili, da jim delamo krivico in tisti komadi bodo zdaj v bistvu doživeli ene nove preobleke, mogoče ene nove zvoke, predvsem pa eno zrelejšo različico.

Kako boste kot band proslavili ta jubilej?

Boštjan: Uuu, tega pa ne vem. Naš uradni rojstni dan je 1. julij. Tradicionalno je tako, da se nas šest dobi in počnemo kaj ne preveč inteligentnega. Je pa res, da se zadnja leta zmeraj težje vsi dobimo na kupu. A ta dogovor vendarle ostaja. Bomo videli. Letos upam, da se bomo potrudili, da se bomo dobili. Bi se skorajda spodobilo.

Vesna: Kot je rekel Boštjan. V bistvu je naše praznovanje osredotočeno nekako na ta dogodek na odru, privatno pa se je pravzaprav z leti ta naš čas, ki ga preživimo res vseh šest skupaj malo razredčil in mislim, da bi bilo zelo spodobno, da bi si ga letos vzeli, tako kot je treba.

Od kod sploh ime Katalena?

Boštjan: Katalena je lastno žensko ime, različica imena Katarina, ki domuje predvsem v prekmursko-hrvaško-madžarskem tromejnem območju. Na Hrvaškem imajo celo vas Sirova Katalena, ki ima celo nogometni klub. Kar se nas tiče gre pa seveda za naslov krasne balade, ki jo etno-muzikološka znanost imenuje Smrt roparjeve žene, ki jo je že v 80 letih posnela in čudovito odpela Bogdana Herman na zbirki albumov Slovenske ljudske pesmi in glasbila, ki so jih ustvarjali skupaj z zakoncema Terlep. To so plošče, ki so se pri meni doma kar precej vrtele, ko sem bil otrok. Tako, da verjetno je to od tu.

Vesna: Nekaj let nazaj je na podlagi te ljudske štorije in mislim, da kar precej sprovocirana z našim ustvarjanjem, nastala tudi zgodba, ki jo je napisala Svetlana Makarovič z naslovom Katalena. To je spet ena lepa baladna zgodba skozi Svetlanine oči.

V zadnjem času ste se posvetili najmlajšim. Zakaj?

Vesna: Mislim, da je ta poteza kar precej logična. Polovica banda je tudi že krepko opremljena s podmladkom in že od naše prve plošče nas otroci zelo spremljajo. Moram reči, da ima Katalena zelo široko in raznoliko občinstvo. V prvih vrstah na naših koncertih so dostikrat otroci in tudi precej starejši ljudje, kar si štejemo v neizmerno čast in veselje. Ena od stvari, ki nas je od vedno intrigirala, je plošča za otroke in mislim, da je bil tokrat res pravi čas, da smo to naredili, ker smo – ob tem, da smo to delali za hipotetično neke otroke – delali to predvsem za svoje otroke.

Boštjan: Dejstvo je tudi, da je precej članov že imelo neke izkušnje z delanjem glasbe in teatra za otroke. Vesna je bila Sapramiška, predvsem Boštjan Gombač je naredil ogromno glasbe za lutkovne in otroške predstave, tudi jaz kar nekaj. To je tak zelo prijeten izziv in zelo fino početje, ker so otroci pač specifična publika. Zelo zahtevna in hkrati zelo hvaležna in fer. Ne delajo se fine, ampak ti pač povedo oziroma pokažejo v obraz, kaj jim je všeč in kaj jim recimo ni.

Vesna: Neposredni so veliko bolj kot kdor koli drug in nam je to všeč.

Ste zadovoljni z vašo dozdajšnjo zapuščino?

Vesna: To je pa zelo kompleksno vprašanje ...

Boštjan: Seveda smo. Mislim, jaz sem. Seveda je zmeraj tako, da - sploh zdaj, ko smo zelo aktivno poslušali stvari za nazaj, iz preteklosti - vedno najdeš kaj, kar bi danes naredil drugače. A danes ni včeraj in prav je, da so stvari takšne, kot so se pač takrat posnele in ustvarile. To je ta paradoksna pozicija, ki jo imamo do odnosa do preteklosti verjetno vsi. Ko gledaš nazaj, ja, saj bi kaj spremenil, po drugi strani pa ne samo, da ne moreš, ampak predvsem nima smisla.

Vesna: Jaz mislim, da je ta koncert, ki je pred nami, odlična priložnost, da kakšne teh malih nezadovoljstev, ki jih nosimo v sebi, popravimo in jim damo novo priložnost z novim zvokom.

Vi, Vesna Zornik, ste sodelovali tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Je to kaj prispevalo k popularizaciji skupine?

Vesna: Leto pred tem je sodeloval tudi Boštjan Gombač. Verjetno je, po drugi strani pa se nikoli nismo ozirali na to. Naše delo je nespremenjeno. Mislim, da je bil to en krasen izlet, da pa ni naredilo samemu bandu neke blazne razlike. Stvari ne počnemo nič drugače. Ne dogaja se nam nič drugače.

Boštjan: To sta bolj Vesna in Boštjan doživljala na svoji koži. Boštjan mi je rekel, da so mu tisto leto, ko je bil v šovu, gospe v Mercatorju res zmeraj zelo na tanko in lepo narezale salamico in so se res ekstra potrudile, tako da je gotovo imel kaj od tega - pač lepo narezano salamico. Za band kot celoto pa mislim, da to ni - tako, kot je Vesna rekla – naredilo neke razlike.

Kako ste sicer zadovoljni s slovensko glasbeno sceno?

Boštjan: Mislim, da se v Sloveniji zelo veliko zelo dobrega dogaja na glasbeni sceni, je pa seveda problem zadnjih let ta, da je predvsem mlajšim ustvarjalcem in ustvarjalkam v resnici zelo težko prodreti s čimer koli, kar ima neko specifiko, neko res avtorsko noto, neki kreativni pogum. Razlogov za to je seveda več. Eden ključnih in najbolj problematičnih se meni osebno zdi klubska scena, ki je v poraznem stanju. In če imamo slabo klubsko sceno, v bistvu mladi bandi niti nimajo možnosti, da bi se zares uigrali, da bi se zares naredili pred publiko, ker ko si na začetku svoje poti, se ravno skozi koncerte najbolj vzpostavljaš in razvijaš svoj stil. Druga stvar je seveda tudi institut glasbenega urednika na radijskih postajah. To je postal večinoma tak historični relikt, kar pomeni, da ni več tistih oseb, ki bi nekako k izboru glasbe pristopali kreativno in mogoče tudi pogumno. Seveda še vedno imamo takšne ljudi, a so res razpršeni na par radijskih postaj tipa radio Študent, Val 202 in še nekaj podobnih. Generalno vzeto je pa preveč istega in to samo spodbuja tiste, ki prihajajo, da delajo enako kot tisti, ki so že tukaj, s čimer smo ob raznolikost, zanimivost. Zelo sem vesel, da smo starih teh 40 let, ker zdajle biti star 22 v bistvu ni 'fajn'.

Vesna: Jaz mislim, da je to, kar je povedal Boštjan, precej res. Po drugi strani mogoče ni izpostavil, da je zdaj tudi blazno problematično pravzaprav sploh imeti koncerte. Finančne konstrukcije, ki jih imajo organizatorji na razpolago, so zelo nepisani kakršni koli alternativni glasbi in kakršni koli glasbi, ki je malo bolj drzna, ki je malo bolj drugačna od nekega 'mainstrema'. Tudi radijske postaje imajo te glasovalne aparate, ki odločajo namesto urednikov in imamo to, kar imamo. Pa tudi v bistvu način promocije je dandanes zelo podrejen vsemu drugemu kot glasbi sami.

V skoraj petnajstih letih svojega delovanja ste izdali šest albumov. Je morda v pripravi že sedmi?

Boštjan: Malo že razmišljamo, a zaenkrat samo razmišljamo. Od tretjega albuma naprej, vključno s tem, so v bistvu vsi albumi nastali kot izrazito konceptualni, se pravi, da je šlo za neki vsebinski, regionalni ali pa idejni okvir, znotraj katerega je potem začela nastajati muzika in komadi. Tako, da dokler nimamo koncepta, dokler nimamo ideje, ki jo vsi začutimo kot pravo, do takrat ne, potem pa se stvari praviloma dogajajo kar precej hitro in intenzivno. Vsak dela sam doma, potem pa stvari prinese na vajo. To je tak zelo klasični princip. Včasih so stvari že zelo dodelane in nekako od drugih 'zahteva', kar od njih pričakuje, včasih je pa stvar še precej odprta in se stvari delajo skupaj. V vsakem primeru se sicer stvari delajo skupaj in aranžmajsko obdelujejo skozi skupno igro.

Poleg koncertiranja doma redno nastopate tudi v tujini. Koncertna pot vas je tako zanesla v ZDA, Francijo, Nemčijo, Izrael, Italijo, Madžarsko, Hrvaško, Švico, Češko in Avstrijo. Na katero gostovanje vas vežejo najlepši spomini?

Boštjan: Zmeraj je nehvaležno izbirati. Gotovo je bila ena večjih stvari, ki se nam je zgodila, Rudolstadt leta 2006. Gre za festival, ki, če že ni največji v Evropi, je pa definitivno eden največjih v Evropi, specializiran za tako imenovano 'world music'. To je več kot deset odrov, tri dni, 100.000 ljudi. Tam smo igrali štirikrat v teh treh dneh, skratka zelo intenzivno gostovanje in super odzivi ...

Vesna: … in v bistvu smo igrali kot eni od glavnih nastopajočih, kar je bilo za nas kar precejšnje presenečenje. Tisti občutek je bil precej drugačen kot v eni majhni Sloveniji, kjer mogoče stvari prehitro jemljemo za samoumevne. Takrat smo igrali pred ne vem koliko tisočglavo množico. Pa tudi New York, kjer smo igrali za National Geographic Society. Takrat je šel skoraj en cel avion slovenskih glasbenikov dol. Hecna reč je bila, da je imel pravico fotografirati samo fotograf od National Geographica. Za druge je bilo fotografiranje prepovedano. Njega so pa naslednji dan oropali, tako da teh fotografij ni oziroma so v rokah neznanega tatu.

Se vam je pripetila še kakšna zanimiva anekdota?

Boštjan: Čim se band usede v kombi, se začnejo neke nebuloze in štorije in to ne velja samo za nas, ampak mislim da za vse. Če so poti daljše, je teh nebuloz še toliko več. Med drugim smo ostali brez bencina na nemški avtocesti. To je neki dodani element življenja v bandu, ki je pa sicer zelo koristen. Jaz sicer absolutno nisem praktičen človek, kar seveda vsi v moji bližini zelo dobro vedo. Če je treba kar 'šraufat', se mene pač ne kliče. No, ampak, ko sem pred leti pri selitvi pomagal svojemu bratu, ki je precej bolj praktičen od mene, je bil pa vidno navdušen nad mano, ker tako dobro vozim kombi in znam tako dobro seliti oziroma nositi stvari. Sem mu rekel: 'To pa imaš od tega, če imaš band. Prvič je treba vsake toliko voziti kombi in drugič se ves čas seliš' ...

Vesna: … vso svojo opremo pravzaprav praktično štirikrat preseliš.

Sodelovali ste tudi z baletnim ansamblom SNG Maribor, na gledaliških deskah pa stojite tudi v predstavi Enci benci Katalenci. V čem vidite njihov čar?

Vesna: Mislim, da je naša tendenca že od samega začetka malo teatralna. Da so naši koncerti – poleg tega, da igramo glasbo – vedno tudi vredni ogleda. Tako, da mislim, da je bil to en zelo logičen korak – poleg tega, da vsi zraven delamo še v teatru.

Boštjan: Predvsem to, ja – da smo vsi tako ali drugače – tu gre seveda bolj za projektno delo - vključeni v gledališče. In potem, ko se človek spoznava z gledališčem, začne tudi oder razumeti na drugačen način. Ker strogo vzeto se koncertni in gledališki oder v marsičem razlikujeta, po drugi strani imata pa seveda tudi kopico stičnih točk in v tem prepletu se lahko človek potem razvija kot tako imenovana odrska žival, kar smo v principu vsi, ki smo si tako blazno všeč, da moramo neprestano opozarjati nase in se kazati ljudem.

Omenili ste že, da ste Katalenci izredno ustvarjalni in aktivni tudi izven okvirov skupine in spregovorili o prednostih tega. So tudi kakšne slabosti (glede usklajevanja urnikov za vaje, nastope ...)?

Boštjan: Predvsem to, ja.

Vesna: Vse se da, če se hoče. Jaz predvsem mislim, da ...

Boštjan: … to so besede človeka, ki ne organizira vaj. Jaz organiziram vaje, tako da ne mi s temi floskulami: "Vse se da, če se hoče" … (smeh)

Vesna: … (smeh) No, ampak, veš kaj. Meni se zdi, da si lahko en band, ki ga sestavlja šest tako raznoliko zaposlenih in projektno raztreščenih osebnosti, šteje v velik dosežek, da je ostal skupaj 15 let v isti zasedbi. Definitivno vadimo. Uspe se nam zmeniti za vaje in tudi koncerte se da organizirati. Je pa res, da funkcioniramo po principu: "Kdor prej pride, prej melje", se pravi, ko te nekdo za nekaj rezervira, si to zapišeš in to je sveto pa ne glede na to, če je potem naslednja rezervacija za desetkrat več denarja.

Boštjan: Kar se pa tiče organizacijskega vidika, se band znotraj tega seveda malo prilagodi. Prvič tako, da na vajah nismo vedno vsi. Včasih je še bolj dragoceno, če kdo manjka, v smislu, da si potem bolj pozoren na kakšne druge reči. Imamo tudi alternacije: Primož Flajšman je že dolga leta občasna zamenjava za Boštjana Gombača, kadar on ne more, neko obdobje je bil tudi Vasko Atanasovski, Uroš Trebižan je občasna zamenjava za Tiborja Miheliča Syeda, Marko Brdnik pa za Polono Janežič, čeprav zdaj že lepo število let ne. To je po svoje tudi zanimivo za band, ko občasno pride nekdo drug, saj da neki novi zvok, pristop, neko spremembo, kar je blazno zdravo za band.

Vesna: Moram reči, da smo zelo organiziran band. Imamo blazno zbrane vaje. Kadar koli sem kakršne koli druge stvari delala, sem to vedno znova ugotavljala – da smo zelo racionalizirani. Prihajamo pripravljeni (z redkimi izleti in izjemami), a načelo je, da na vaje prihajamo pripravljeni in da smo tisti čas res zelo zbrani in veliko naredimo na eni vaji.

Verjetno prihaja kdaj med vami tudi do kakšnih umetniških razhajanj. Kako rešujete morebitna nesoglasja?

Boštjan: Nikoli. (smeh)

Vesna: (smeh) Na odru. Z veliko modrosti in potrpljenja. Dokaz je preteklih 15 let in še vedno ista zasedba.

Boštjan: Mislim, da je ena od ključnih skrivnosti kakršnega koli odnosa, ki se tiče skupnega dela in skupnega življenja, to, da se z leti naučiš kvalitetno in predvsem manj boleče skregati, da ne puščaš ran, da je neki kreg res konstruktiven, predvsem pa brez nekih negativnih posledic. Je pa pač normalno, saj smo čustvena bitja.

Vesna: Mislim, da je recept, da vedno iščemo rešitve, ne krivca.

Kakšni so še vaši cilji / želje za naprej?

Boštjan: Prvi cilj je seveda ta četrtek in koncert v Siti teatru. Trenutno smo zelo fokusirani nanj, saj, kot smo uvodoma rekli, smo si postavili kar precej velik izziv – zanimiv, ampak zahteven. Poleti sledijo koncerti, jeseni pa se nam obeta ena reč, o kateri pa še ne moremo govoriti.