Valentino Kanzyani: Didžej, ki je razburil cerkvene zanesenjake in se bil prisiljen zagovarjati pred avstralskimi policisti

Umetnik in vizionar, znan po izbranem glasbenem okusu ter neusahljivi želji po plavanju proti glavnemu toku, se po sedmih pravljičnih letih v Klub K4 13. maja vrača z dogodkom Jesus Loved You, v okviru katerega bo tokrat priložnost za predstavitev ponudil petim svežim artistom iz Romunije, Berlina, Urugvaja, Slovenije in Srbije. Na enkratni 15-urni glasbeni avanturi pa bo nastopil tudi sam. 

Zakaj ste se po sedmih letih odločili vrniti na 'mesto zločina'?

Hotel sem se vrniti tja, kjer smo vso to zgodbo tudi začeli. Tudi sam sem začel v K4 leta 1993. To so bili moji prvi koraki. Aldo Ivančič je dal takrat meni in Umeku možnost, da sva vrtela tehno ob sredah zvečer. K4 je tako zame kar pomembna točka, v kateri sem odraščal in odrasel ter kasneje organiziral zabave in leta 2007 začel z Jesus Loved You večeri s svojo založbo Jesus Loved You. Tudi takrat smo pripeljali dosti novih imen in s tem nameravamo nadaljevati tudi s tem koncertom. Tako, da je bilo nekako naravno, da smo se vrnili prav v K4, ki je en tak tematski klub na slovenski sceni. Toliko generacij ga je dalo skozi, toliko glasbenih stilov je šlo skozi, toliko didžejev je vadilo in delalo v njem .... Je klub, ki ima eno svojo moč, eno svojo zgodovino.

Kaj si lahko od večera obetajo obiskovalci?

Zagotovo dobro vzdušje. Vse naše zabave so znane po dobrem vzdušju, s čimer sem zelo zadovoljen. Tudi z obiski, saj so bili vedno tako mladi kot starejši. Mešana publika. Dosti je bilo tudi deklet. Nikoli ni bila glasba samo za moške. Naša glasba je mehkejša, kot je bila denimo moja pred 15. leti. Občinstvo je tako zelo raznoliko, a hkrati homogeno. Dobijo se na plesišču in takrat se vse pozabi: kdo si, kaj si, koliko si star, koliko imaš ... pomembno je samo eno – kako se želiš zabavati in koliko si nasmejan. Jaz sem vso noč bolj ali manj nasmejan tako kot obiskovalci. To mi vedno daje upanje. Zaradi tega želim ponavljati dogodek, saj res vidim dobro vzdušje in dobro razpoloženje ljudi, kar mi je najbolj pomembno – da se razpoloženje ljudi nekako obdrži in ohrani – to je tisto, kar me potisne naprej.

Na kakšen način ste izbirali artiste za tokratno 15-urno glasbeno avanturo?

Izbiral sem jih po ključu, da se predstavi nova imena in imena, ki so blizu založbe Jesus Loved You. Vinyl Speed Adjust je duo iz Romunije, ki bo junija izdal ploščo pri založbi Jesus Loved You. Nemec Padez je sicer zelo neznan v Sloveniji, a je marca izdal ploščo pri Jesus Loved You, naredil pa je tudi svoj prvi korak kot producent. Je del majhne ekipe, v kateri vsi vrtijo zelo dobro glasbo, in izhaja iz ene dobre sredine. Urugvajec Omar je v Berlinu delujoči internetni anonimnež iz Montevidea. Slovenca Moare & Roiss sta mladinca, ki sta se z izbrano glasbo okužila na prvih JLY dogodkih in potegnila to zgodbo v naslednjo generacijo. Srba Shoxyja pa imam za neke vrste rezidenta, saj je tudi najbolj prisoten pri oblikovanju ideje založbe. Vedno je bil tukaj. Sicer prihaja iz Srbije, a je živel v Sloveniji, tako da dobro pozna naše občinstvo. Na malem 'flooru' ga bom imel kot patrona oziroma kot človeka, ki bo pripravil teren za artiste. Jaz bom to na velikem odru. Vrtel bom od začetka – od 23. do 2. ure in tako pripravil teren za nove didžeje. Tudi Shoxy bom vrtel na začetku. Mislim, da je ogrevanje najbolj pomembna stvar v klubu. Veliko organizatorjev se tega ne zaveda in zgrešijo že takoj na začetku, s tem, ko dajo nekoga, ki nima pojma. Če, ko prideš v klub ni prave glasbe, je težko ustvariti pravo vzdušje. Ogrevanje je večinoma zelo zanemarjeno, je pa zelo zelo pomembno pri vsej stvari. Meni se zdi, da je najbolj pomembno za razvitje pozitivnega in dobrega večera.

Je 15 ur in pet artistov naključje ali gre za skrbno izbrani številki?

To je naključje. Didžeji vsi radi vrtimo, tako da bo po mojem še premalo ur. Hvala bogu imamo dva floora, tako da v bistvu pride toliko več ur.

Bo šlo za enkratni dogodek ali ga nameravate ponavljati?

Načeloma je to zaenkrat postavljeno kot enkratni dogodek, ki se bo zgodil po toliko letih. Če se bo vse super izpeljalo in bo tako, kot si nekako predstavljam in imam vizijo, pa bi rade volje nadaljeval s tem. In tudi s K4. Mislim, da je vodstvo zdaj dosti boljše kot takrat, ko je šlo za mešano študentsko organizacijo in se ni vedelo, kdo pije in kdo plača. Zdaj se ve, kdo ima klub čez, kdo je glavni zadolžen za zvok, kdo je zadolžen za promocijo … Vse stvari so zdaj na enem mestu, prej pa je bil en mali kaos. Vedno se je menjavalo – eno leto je vodil eden, drugo leto drugi, tako da je bilo malo zmede. Že to je zelo pozitivno. To mi daje upanje, da - če bo vse štimalo - se da še naprej sodelovati s K4, ker je na enem malo višjem nivoju, kot je bil prej.

Na nekem dogodku Jesus Loved You so pred legendarnim študentskim klubom cerkveni zanesenjaki celo delili pamflete in širili božje besede. Lahko poveste kaj več o tem?

Jaz sicer na tem večeru nisem bil prisoten, ker sem bil v tujini. So mi pa prijatelji javili, da so se tam pojavili ljudje, ki so razumeli, da smo proti Jezusu oziroma njegovim naukom. Jesus Loved You sicer v prevodu pomeni Jezus te je ljubil, a to je samo ime. Nič negativnega ni pri tem niti ni nič namenjeno krščanstvu ali uperjeno zoper krščanstvo. Gre zgolj za ime. Če bi na vsakega Jesusa v Španiji gledali kot, da ima neke zveze s Kristusom, bi bilo to smešno. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zanimivo. Bili smo namreč čisto nova založba in smo že takoj spodbudili neko reakcijo. Meni se je zdelo simpatično, po drugi strani pa sem si želel, da nas ne bi jemali tako resno.

Katera je bila pa sicer najbolj bizarna stvar, ki se vam je zgodila v karieri?

Dosti bizarnih stvari se je zgodilo. Ena od njih sega na začetek moje kariere, ko so naju z Umekom na letališču v Avstraliji ustavili policisti in nama pregledali plošče. Priletela sva iz Singapurja, kjer te lahko, če te dobijo z drogo, čaka tudi smrtna kazen. Rekli so nama, da so na ploščah našli sledi kokaina. Midva sva rekla, da to ni mogoče. Saj se mogoče zgodi, da kdaj pride kakšna plošča v roke komu, ki uživa drogo, a ne v Singapurju. Nakar so nama policisti dejali, da so naju samo preizkušali, da so želeli videti najine reakcije. Potem so naju spustili naprej. Takrat sva bila res še zelo neizkušena in si nisva niti v sanjah predstavljala, da bi naju lahko policisti na meji tako 'zafrkavali'.

Zdaj ste v Sloveniji. Koliko časa ostajate?

Zdaj sem se preselil nazaj v Slovenijo. Tu imam bazo. Najbolj smotrno se mi je zdelo, da imam bazo - studio in mojo kolekcijo plošč – doma. Z Ibize sem sicer mislil iti v Berlin, a ko sem pomislil, da sem en cel kamion, od tega je bilo samo plošč za dve toni, vozil iz Ibize nazaj v Slovenijo in da bi to spet vozil v Berlin, potem pa jih še tam kupil ne vem koliko, se mi je zdelo najbolje, da se ta karavana nekje ustavi in najboljše se mi je zdel, da se ustavi doma. Potem pa lahko in en mesec živim tu, potem pa grem spet v tujino. Rad živim malo tu malo tam. Načrtujem, da bi šel mogoče za kakšen mesec v Grčijo, saj imam tam zelo dobre prijatelje, da pa se tudi kakšna produkcija narediti s kom ... tudi v Berlinu imam zelo dobre prijatelje ... Težko bi se odločil, kje bi rad živel, zato je najboljše, da imam doma bazo in od tod potujem v tujino. Dandanes je veliko lažje in ugodneje potovati, kot je bilo to v mojih časih. Greš na EasyJet, prenočišče poiščeš na Airbnb ... Te stvari je treba izkoristiti.

Ostajate zvesti vinilnim ploščam. Zakaj?

Neko obdobje, potem ko so mi izgubili plošče, sem tudi jaz vrtel glasbo preko računalnika. Takrat je bila ta ideja zelo zanimiva. Da lahko vrtiš digitalno glasbo z gramofonom. Ker ima ta plastika signal, ki poganja mp.3, lahko v bistvu svojo produkcijo že takoj občutiš na vinilu. To me je pritegnilo. Takrat sem tudi kupil računalnik. Nekaj časa sem tudi vrtel z njim. Ko sem izgubil plošče, sem nekaj časa celo samo s tem vrtel. Potem sem pa nehal. Zdi se mi malo dolgočasno. Že s ploščo imam preveč časa zase, ker jo prehitro zmiksam. A mi jo je zanimivo iskati in gledati različne dizajne, ob katerih se zbudijo neke emocije. Hitro se spomniš plošče. Ni isto prelistati plošče ali pa pregledati mp.3-je. Pa tudi veliko založb glasbe ne izdaja na digitalnih medijih. Škoda bi bilo, da bi mi vsa ta glasba zbežala.

Ste kdaj šteli, koliko plošč imate?

Samo v času, ko sem živel na Ibizi, to je v obdobju petih let, sem jih kupil skoraj 3.000. Toliko dobre glasbe izhaja, da je treba vsak teden kaj novega kupiti. To je moj zaklad. Ne verjamem, da bom prišel do tega, da bom imel milijon plošč kot kakšni res hudi pacienti, a se jih bo z leti zagotovo še veliko nabralo.

Omenili ste, da so vam izgubili plošče. Kako je prišlo do tega?

Izgubili so mi jih na letališču, ko sem bil na poti iz Amsterdama na Ibizo. Kontrola na letališčih je že bila stožja, a očitno ne dovolj, da ne bi nekdo, ki dela na letališču s polnim kovčkom plošč prišel ven iz letališča, pa ga nihče ne bi nič vprašal. In ravno to se je zgodilo. Takrat je bil cel škandal v Španiji, ker naj bi ljudje, ki delajo na letališčih pregledovali imena in kradli plošče znanim didžejem. Moje sicer ni isto kot na listku, tako sem imel srečo, da mi jih niso že prej ukradli. Kot kaže je nekdo samo videl polno torbo plošč in jo nesel ven. Torba se nikoli več ni pojavila. Tudi povračila vrednosti nisem mogel zahtevati, saj je ta relativna. Poravnali mi niso niti vrednosti samega kovčka.

Kako je bilo sicer na Ibizi?

Na Ibizi je bilo super. Na začetku je bilo kot neko izobraževanje. Želel sem prostor, kjer bi lahko hodil ven in poslušal druge didžeje. Da nisem na 'line-up-u'. Če vrtiš, nimaš časa biti čisto tam in uživati v zabavi. Nastopiš in greš. Jaz pa sem si želel iti nekam, kjer bi lahko hodil ven med tednom. Na Ibizi je bil ravno to plus, ker je bila med tednom največja scena. Čez vikende Ibiza takrat ni funkcionirala. Možnost sem imel poslušati veliko artistov. Zame je bilo to inspirativno, novo, a obenem zelo podobno naši Istri … rdeča prst, drevesa, morje … dosti me je spominjalo na dom. Poleg tega je bilo polno čarobnih in neverjetnih scen, ki so se dogajale. Spoznal sem veliko zanimivih ljudi in poslušal ogromno didžejev – tako znanih kot neznanih. Spet se je prebudila moja domišljija. Spet sem sanjal. Dosti sem se naučil tako na osebni kot na poslovni ravni. Še vedno se rad vračam tja. 17. grem spet. A Ibiza se je tako 'shajkala'. Postala je obvezna točka na planetu. Privabila je preveliko število ljudi, zaradi česar so zrastle cene. Že takrat so bile kar drage najemnine, zdaj pa so totalno nesmiselne, tako da se mi je zdelo čisto brez veze, da jo plačujem, če me ni tam, saj me nikjer dolgo ni, pa da potem to še ni več to, česar sem bil navajen … Zato je bilo naravno, da sem odklopil in sem se vrnil nazaj. Tu mi je super. 15 let nisem živel v Kopru, tako da sem neznanec v svoji vasi.

So kakšne razlike med zabavami tu in tam?

Je razlika. Na Ibizi je bila vedno ta kombinacija, ki si jo želimo imeti tudi v K4 na dogodkih Jesus Loved You - da so mešani ljudi – da pridejo tako starejši kot mlajši - da ni samo mularija. Na Ibizi vidiš v klubu človeka s 70. leti. Njemu je to normalno. Tam se zabava, pije, pleše, s sabo ima ekipo, mogoče tudi svojega 45-letnega sina. Kar cele družine se pojavijo. To je zanimivo. Zaradi te masovne invazije se je sicer zdaj dosti tega izgubilo. Ibiza je res postala meka elektronike, a na neki slab način. Zdaj samo še čakam, da se bodo začeli masovno prodajati obeski v obliki Ibize. Postala je skomercializirana. Preobremenjena z zabavami. Dosti časa čakaš, da greš na glavno atrakcijo, na koncu pa glavna atrakcija ni tisto, kar si pričakoval in toliko časa čakal. Ibiza je prispodoba tega.

Kako je videti vaš dan, kadar kje gostujete dlje časa?

Če gostujem dlje časa, grem v trgovine s ploščami, obiščem studio kakšnega prijatelja in kaj naredimo, si izmenjamo kakšne izkušnje in veščine. Rad ostajam. A po navadi priletiš, imaš čas za večerjo in morda še za kratek počitek, potem pa že sledi zabava. Kdaj se ta zaključi takoj po 'špilu', kdaj, ko je dobra ekipa, pa žuraš do konca in greš direktno na letalo. Ni neke ponavljajoče se rutine. To mi je tudi všeč. Milje ljudi, ki posluša glasbo, ki je meni všeč in ki jo jaz vrtim, je namreč zelo raznolik in prihaja z vseh možnih področij. Imam prijatelje, ki so zdravniki kirurgi in se v prostem času ukvarjajo s to glasbo, ker jim je všeč. Všeč je tudi mladim menedžerjem, študentom pa tudi skvoterjem in hipijem. Vedno je drugače. Ko greš v neko novo državo skozi glasbo spoznaš čisto novo subkulturo. Vedno me je zanimala tudi psihologija. Zanimivo mi je spoznavati različne ljudi in videti, kako razmišljajo, kako živijo, ne pa se vedno vrteti v enem in istem krogu.

Vas kdaj, ko ste na poti, zajame domotožje?

Včasih ga nisem imel. Mama se je temu vedno smejala. Umek ga je imel veliko, jaz pa ne. Iz Kopra sem se izselil, ker me ni več motiviral. Zdaj pa me. Časi so se spremenili. Zdaj imam večje domotožje, ker imam stvari v studiu urejene in vidim smisel v tem, da sem doma. Prej pa ga nisem. Rajši sem videl svet in spoznaval ljudi. Niha. Domotožje niha.

Kakšna se vam zdi didžejevska scena v Sloveniji?

Zdi se mi zanimiva. Dosti je mladih didžejev in novih producentov. Dosti je dogajanj, malih in velikih klubov, barov ... V Žmaucu imajo ob sredah 'open deck' zabave, na katere lahko pride kdor koli in se malo pokaže kot didžej. To so zanimive stvari, ki se prej niso dogajale. Tudi po manjših mestih po Sloveniji se dogajajo stvari. Meni se zdi scena kar zdrava. Ekonomsko smo sicer na psu. Hvala bogu se da tudi brez denarja organizirati kakšno manjšo zabavo. V primerjavi z Ibizo imamo tu še vedno socialne cene. Na Ibizi je brez denarja težko kaj narediti, čeprav se tudi tam da. A je dosti bolj drago. Hvala bogu se še vedno da živeti v Sloveniji, čeprav je zelo težko ustvarjati in razvijati neke nove projekte, ker država ne pomaga. Roko bi lahko mladini ponudila že z nižjo obdavčitvijo mladih umetnikov oziroma z večjim sofinanciranjem. V Amsterdamu imaš denimo šole za elektronsko glasbo in podjetja, ki sponzorirajo študente. Tega si pri nas sploh ni mogoče predstavljati. Veliko stvari bi se dalo izboljšati. A realno gledano imamo kar sceno. Da se hoditi ven, da se poslušati in vrteti glasbo ...

Se vam sicer zdi, da je zdaj lažje ali težje prodreti novim imenom?

To je relativno. Ko smo mi začenjali, si naredil ploščo, a je zelo malo ljudi izvedelo zanjo. Dandanes, če narediš ploščo, imaš za promocijo na voljo YouTube, Facebook itd.. Dosti lažje ljudje izvedo zate. Uspeti je pa spet druga stvar. Po eni strani je težje, ker je toliko več ljudi, s katerimi moraš konkurirati. Uspeh je sicer zelo relativna stvar. Za ene je – tako kot je bilo zame – uspeh že to, da vrtiš v lokalnem klubu. Meni se je zdelo, da sem uspešen že, ko sem vrtel v klubu v Portorožu. Tega sem bil zelo vesel. Dandanes bi bil verjetno za nekoga uspeh vrteti v Ambasadi Gavioli ali v Fabricu v Londonu. To je relativno. Za ene je uspeh eno za druge pa drugo. Se je pa definitivno lažje predstaviti občinstvu. Lažje je dobiti enih 20 ljudi, ki bo poslušalo tvojo glasbo v nekem lokalnem kafiču. Lokalno delovanje je dosti bolj spodbujeno, ker lažje prideš do ljudi. Da si prej v Ljubljani nabral ljudi, ki so poslušali samo elektroniko, ki jih je bilo mogoče 200, je bilo to dosti težje kot pa danes preko Facebooka dobiti sebi podobne. So plusi in minusi. Kot vedno.

To je v bistvu podoba našega sveta. Paris Hilton, znana didžejka? Brez komentarja. To je zaj*** ljudi v glavo. To je jemanje prostora resnim ljudem, ki se resno ukvarjajo s to glasbo. Kot prvo vzame neki prostor na Ibizi nekomu, ki bi si ga bolj zaslužil, zato, da se ona tam malo igra - mogoče bo komu všeč, mogoče ne - in gre dalje. Meni se zdi žalostno, da se takšne stvari dogajajo, saj ne pripomorejo k nobeni evoluciji, k ničemer. To je izgubljanje tako njenega časa kot časa udeležencev. Mogoče se naredi neki 'keš' v samem klubu, a to je spet zavajanje ljudi.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Rad bi imel en center, v katerem bi lahko pomagal zdraviti ljudi z glasbo in z raznoraznimi delavnicami. Mogoče bi zanje tudi kuhal kakšno zdravo prehrano. Zelo rad kuham. Vidim, da mi gre zelo dobro od rok tudi presna hrana. Imam neko kuro presne hrane in si moraš kar dosti izmišljevati, kaj in kako, da ni enolično – samo solata in sadje – in mi kar gre. Tudi moji prijatelji pravijo, da imam kar žilico. Rad bi ljudem pomagal z alternativno medicino. Živimo v času, ko se je pojavilo toliko bolezni. Veliko je tudi raka. Neki razlog mora biti v naši družbi, v samih ljudeh. Mislim, da bodo vedno bolj potrebni takšni centri, v katerih se bo lahko ljudem pomagalo skozi psihološke in zdravstvene težave na malo drugačen način. Dosti potujem in spoznavam dosti ljudi, tudi zdravilcev, tehnik, tako da ... Sebe želim dajati drugim. Od tega tudi sam dosti dobim. Rad bi naredil tudi nekaj za mlade, da bi jim pomagal malo več zaslužiti z elektroniko. Sam se ukvarjam z založništvom in poznam dosti 'cak', ki jih mladi ne, zaradi česar izgubljajo dosti priložnosti. Če imaš dobrega založnika, lahko dobiš kakšno dobro ponudbo za kakšne reklame. Lažje je uspeti, če imaš za sabo zaledje. Rad bi naredil nekaj na področju avtorskega prava. Ne kot SAZAS, od katerega je moj oče po smrti od avtorskih pravic dobil pol denarja kot prej, ko je bil živ. Rad bi, da se ljudem takšne stvari ne bi dogajale. Ljudje, ki se ukvarjajo z elektronsko glasbo se zagotovo ne bodo vpisali v SAZAS, ker jim to nič ne pomeni. Potrebujejo nekaj drugega. Takšne načrte imam. Zaenkrat pa še vedno vrtim, organiziram zabave, delam glasbo, počutim se kar v formi in mladega. Imam sicer skoraj 41 let. Ne morem verjeti, kako hitro je šel čas mimo.