Drago Ivanuša: Odrekel sem se stvarem, ki so me prej zasičevale. Človek pride do spoznanja, da je marsikaj odveč

"Šele ko ti rečejo, da je tvoja bolezen takšna, da lahko tudi umreš, začutiš, da je čas res omejen. In se naenkrat marsikaj spremeni," pripoveduje Drago Ivanuša. Začel je živeti drugače, marsikaj zagledal v drugačni luči. A ker je zgodaj v življenju našel poklic, ki ga ima res rad, je nekaj ostalo nespremenjeno. Želja po ustvarjanju je ostala enako močna in živa. "Kvečjemu je postala še močnejša," pove. 

47-letnega Prekmurca najbolj poznamo po glasbi, ki jo je ustvaril za več kot 150 gledaliških predstav in 21 filmov. Za dva – Ruševine ter Circus Fantasticus istega režiserja Janeza Burgerja – je prejel tudi nagrado Festivala slovenskega filma. A medtem ko filmi živijo še leta in desetletja, "gledališke predstave žal umrejo in ostanejo le še v našem spominu," razmišlja. Preživijo pa nekatere pesmi in nekaj takšnih bodo to nedeljo na njegovem koncertu v ljubljanski Drami izvedli igralci, kot so Pia Zemljič, Viktorija Bencik Emeršič, Saša Tabaković in Igor Samobor. "Mislim, da bo res lep večer, ker igralci tako radi pojejo, da je to prav neverjetno," se nasmehne Drago. Pogovarjala sva se pred eno od popoldanskih vaj, ki se pred koncertom vrstijo vsak dan.

Dviganje glasu ste poimenovali koncert ter novo skladbo, ki jo boste na njem izvedli. Vendar ne mislite glasu, s katerim se sporazumevamo ali pojemo. Želeli ste opozoriti, da je treba negovati svoj notranji glas, da bi bil ta vse glasnejši. Od kod ta ideja?

Odločil sem se, da bom za to priložnost pripravil novo skladbo in ravno sem bral knjigo Mladena Dolarja – O glasu. V njej razmišlja, kako nikoli ni čiste tišine, ker imamo vsi notranji glas. Tudi če odidemo nekam, kjer ni nobenih zunanjih glasov, ni popolne tišine, saj se oglasi naš notranji glas. Tako sem dobil idejo, da bi postala moj glavni inštrument igralka Anja Novak. S pomočjo moje glasbe in drugih inštrumentov bo poskušala ta notranji glas na nek način izvabiti tako, da bi ga vsi slišali. To bo dodaten, bolj konceptualen del koncerta. Nekakšen eksperiment. Ne čisto glasbeni, ampak skoraj že malo gledališki.

Vsi imamo notranji glas, ga pa vsak ne posluša. Takrat se zdi, da postane tišji. Ste ga vi vedno znali poslušati?

Mislim, da se umetniki vedno ukvarjajo s svojim notranjim glasom. Veliko se izprašujejo, poskušajo najti nek smisel, razmišljajo o težavah. Ne ukvarjajo se samo z estetiko, ampak tudi z etiko. Želel bi si, da bi vsi ljudje bolj poslušali svoj notranji glas. Ker če ga znaš poslušati, ti pove resnico. Mi pa smo danes tako zmedeni. Toliko je glasov, ki nam govorijo, naj se ženemo za nekimi stvarmi. Ti glasovi zameglijo naš notranji glas. Če nekdo leži na cesti, ti bo notranji glas zagotovo rekel – hitro mu pomagaj. Pa ga boš slišal? Ali si boš rekel – to je gotovo kak odvisnik, bolje, da grem stran, samo težave si bom nakopal. Živimo v času strahu. Ljudje se bojijo za službe, bojijo se, ker imajo kredit in si ne morejo privoščiti, da bi se s kom skregali ... Zato se bojijo biti kritični in to jim onemogoča, da bi poslušali svoj notranji glas.

Za seboj imate izkušnjo bolezni, zaradi katere ste se zavedli, da smrt lahko čaka tudi izza ovinka. Vas lahko vprašam, ali ste se po tej izkušnji česa nehali bati?

Ko smo zdravi in živimo to normalno stresno življenje, mislimo, da imamo ogromno problemov. Ampak če bi te probleme napisali na prazen list papirja in bi jih kdo prebral na glas … Marsikateri bi zvenel povsem banalno. Živimo v zelo zlaganem svetu, ko moraš biti kar pameten, da se ogneš pastem. Vse je na nek način urejeno, civilizirano, ampak v toliko čisto osnovnih zadevah pa se odzivamo povsem narobe. To je neslišanje sebe, svojega notranjega glasu, ki ti pove, kaj je prav. Slišiš samo glasove različnih interesov. Poslušaš, kaj govorijo drugi, kaj recimo reče kak politik … Ljudje se morajo danes malo zbuditi. Rak je huda bolezen, ampak iz te izkušnje poskušam potegniti nekaj dobrega in to svoje spoznanje želim deliti z drugimi, ker upam, da bom s tem komu pomagal. Nekdo s te radikalnejše točke življenja lahko marsikaj lažje pove. Ljudje preprosto prepogosto napačno mislijo, da ni pomembno paziti tako nase kot na druge.

Po bolezni ste povedali, da ste dobili še večjo željo, da bi ustvarjali. Marsikdo bi si mogoče prej zaželel, da bi šel na morje in ležal na plaži.

Saj sem tudi ležal na plaži (se zasmeji). Sicer pa – šele ko ti rečejo, da je tvoja bolezen takšna, da lahko tudi umreš, začutiš, da je čas res omejen. In se naenkrat marsikaj spremeni. Bolj začneš ceniti neke stvari, ker veš, da ne bodo večne. In tisto kar rad delaš – začutiš da moraš delati še več tega. Ko ljudi vprašaš, kaj bi naredili, če bi zadeli milijon evrov, marsikdo odgovori, da bi nehal delati. Ljudje toliko krat ne marajo tistega, kar počnejo. In potem ne marajo niti drugih ljudi niti drugačnih … Ničesar nimajo, kar bi jim dajalo ljubezen. 

Se imate za srečneža, ker ste zelo zgodaj v življenju našli nekaj, kar vas osrečuje?

Absolutno. To je res, kot bi zadel na loteriji. Res je sreča, da se mi je posrečilo v življenju najti nekaj, kar imam rad, kar lahko delam in od tega tudi živim.

Glasba vas je osvojila, ko ste bili še otrok. Menda sta bili zelo živahni in starši so ugotovili, da vas lahko umirijo samo z glasbo. Se morda spomnite, zakaj je glasba tako vplivala na vas?

Bil sem hiperaktiven otrok. Babica je bila tista, ki mi je prva dala poslušati glasbo in ta me je fascinirala in me umirila. Drugače pa sem bil hudič v otroški podobi. Glasba na nas vpliva na različne načine. Nekatere teorije pravijo, da se je tudi Mozart zdravil s svojim skladanjem. Vso svojo manično energijo je usmeril v to. Bral sem tudi, da ukvarjanje z glasbo izboljša šolski uspeh otrok. To pa zato, ker se moraš umiriti, če se hočeš ukvarjati z glasbo. Postati moraš potrpežljiv.

Kako pa lahko narediš povsem novo skladbo? Kako pozabiš na vse, kar že obstaja?

Ne moreš pozabiti. Tudi na drugih področjih. Vzemiva literaturo. Vsaka stvar, ki je bila napisana, vpliva na novo stvar, ki bo šele napisana. Če ne bi bil napisan Hamlet, bi bila danes vsa svetovna literatura povsem drugačna. Enako velja za glasbo. Je pa skladanje spet poslušanje notranjega glasu. To je iracionalno delo. Moraš se spraviti v določeno stanje in tu potem slišiš svoj notranji glas. Če bi me nastalo delo na nekaj spominjalo, bi to preveril, ampak po navadi se to ne zgodi. Nekako vedno nastane nekaj unikatnega.

Od bolezni naprej živite bolj preprosto. Kaj to pomeni?

Odrekel sem se stvarem, ki so me prej zasičevale. Nimam televizorja. Z ženo imava platno in projektor in gledava filme. Kupujeva knjige. Pogosto greva v naravo. Človek pride do spoznanja, da je marsikaj odveč. Slaba lastnost današnjega časa je prav ta nasičenost. Toliko je stvari, toliko je koncertov, predstav … Mislim, da je danes življenje naporno, da je bilo včasih mirneje. Ljudje pa smo zmedeni. Še cerkev mislim, da tukaj ne stori nič dobrega. Imam občutek, da so tukaj padli na izpitu in se kar priključili temu kapitalizmu.

Zelo radi gledate filme; k ustvarjanju za film pa vas je povabil režiser Janez Burger, s katerim ste potem večkrat sodelovali. To je prav posebna umetnost, saj ni dovolj ustvariti glasbo, ampak jo je treba znati potem tudi umestiti v različne dele filma. Glasba lahko hitro tudi zmoti, kajne?

Ali pa pomaga film narediti legendaren. Si predstavljate Vojno zvezd brez glasbe? Ampak to so te velike teme. Mene so vedno fascinirali ti majhni motivi, ki jih, ko gledaš film, zavestno niti ne slišiš. Samo občutiš jih. Zavestno te glasbe ne slišiš, če pa bi jo vzel stran, naenkrat prizor ne bi bil več isti. V dobrih filmih je veliko tega. Z zvokom lahko usmerjaš dojemanje gledalca. On gleda film, pravzaprav pa mu zvok govori, kako naj ga gleda. Rad bi delal več filmske glasbe, ampak žal se v Sloveniji posname malo filmov, že tako borna sredstva zanj so še skrčili. Film pa je draga stvar. Ampak kot je nekoč dejal Orson Welles (legendarni ameriški režiser op. a.): Pri filmu mečeš denar skozi okno, da bi ga nato pripeljal noter čez vrata.