Joe Cocker pri 70 letih podlegel pljučnemu raku

John Robert Cocker se je rodil v britanskem industrijskem mestu Sheffield 20. maja 1944, poznan pa je kot vrhunski vokalni interpret soula, bluesa in rocka. Večina ga prepozna po značilnem raskavem glasu, specifični "govorici telesa" med petjem, obenem pa velja, da je zaslovel predvsem s priredbami, med katerimi je največja zagotovo With A Little Help From My Friends zasedbe The Beatles.

Odraščal je kot najmlajši sin državnega uslužbenca Harolda in Madge Cocker, vzdevek Joe pa je dobil glede na različne zgodbe ali po igrici kavboj Joe ali po pomivalcu oken, ki mu je bilo ime Joe. Njegova zgodnja vpliva sta bila Ray Charles in Lonnie Donega, sam pa je prvič zapel pri dvanajstih, ko ga je na oder povabil brat Victor, ki je imel svojo skiffle skupino. V šestdesetih je nato s še tremi prijatelji ustanovil svojo prvo zasedbo The Cavaliers (kavalirji). Ti so že po letu razpadli, sam pa se je odločil šolo obesiti na klin in se povsem posvetiti glasbi.

Leta 1961 je prevzel odrsko ime Vance Arnold po zgledu Elvisovega lika Vincea Everetta iz Zaporniškega rocka (Jailhouse Rock) in Eddyja Arnolda ter nadaljeval svojo pot s skupino Vance Arnold and the Avengers. Igrali so predvsem po pubih v Sheffieldu, večinoma priredbe Raya Charlesa in Chucka Berryja. Leta 1963 pa jim je uspelo, da so bili predskupina Rolling Stonesov v dvorani Sheffield City Hall. Cocker je nato naslednje leto podpisal pogodbo z založbo Decca kot samostojni izvajalec in izdal singel I'll Cry Instead, priredbo Beatlov, na katerem je Jimmy Page igral kitaro, a se pesem ni prijela. Nato je ustanovil novo skupino Joe Cocker's Big Blues, s katero je izdal en EP, pa še tega so delili samo na lokalnem kolidžu.

Po nekaj razočaranih letih in glasbenem premoru je leta 1966 ustanovil The Grease Band, s katerim je vzbudil pozornost producenta skupin Procol Harum in The Moody Blues Dennyja Cordella, za katerega je Cocker nato posnel manjši hit Marjorine. Oktobra 1968 pa je sledil veliki preboj, ko je posnel in izdal definitivno izvedbo pesmi With A Little Help From My Friends slavnih Beatlov. Kitaro mu je spet igral Jimmy Page, pesem pa je prišla med prvih deset v Veliki Britaniji, 9. novembra pa dosegla prvo mesto. V ZDA je dosegla zgolj 68. mesto. Tako je poimenoval tudi prvi album, na njem pa je bila tudi priredba pesmi Don't Let Me Be Misunderstood, ki so jo nekaj let prej spopularizirali The Animals, album pa je kasneje dosegel zlato naklado v ZDA.

S prenovljeno zasedbo Grease Banda je nato koncertiral s skupino Wings Paula McCartneyja, The Who in Geneom Pitneyjem, odpravil pa se je tudi na obsežno turnejo čez lužo. Tam je nastopil na množici festivalov, od Denverja do Newporta, in seveda na najbolj znanem razvpitem Woodstocku legendarnega leta 1969. Po Woodstocku je še istega leta izdal drugi album Joe Cocker!, pri čemer sta mu, potem ko sta slišala njegovo različico pesmi With A Little Help ..., Paul McCartney in George Harrison dovolila, da za album uporabi tudi pesmi She Came in Through The Bathroom Window, Something in Let It Be. Na plošči je sicer tudi hit Delta Lady Leona Russella.

Cockerju nato ni najbolj dišalo, da bi spet odšel na pot, a je imel že dogovorjeno ameriško turnejo, zato je moral na hitro zbrati novo skupino glasbenikov, ki jo je poimenoval Mad Dogs and Englishmen. Leta 1970 je z njimi izdal istoimenski živi album, glasba pa je postajala vedno bolj bluesovska, podobna Stonesom. Pesem The Letter je postala prva top 10 uspešnica v ZDA.

Po skoraj dveh letih premora se je Cocker spet podal na ameriško in evropsko turnejo, leta 1973 izdal album Joe Cocker, ki je bil mešanica studijskih in živih posnetkov, na njem pa je tudi singel High Time We Went. Leta 1972 je bil udeležen tudi v škandalu, ko so ga skupaj z ekipo aretirali zaradi posedovanja marihuane. Joeju so dali 48 ur, da zapusti Avstralijo, čeprav je imel tam močno podporo "baby boom" generacije, ki mu je tudi dala nadimek "mad dog". Po ločitvi od producenta Cordella je padel v depresijo, začel odisejado s heroinom, ki ga je sicer kmalu opustil, a nadaljeval z velikimi količinami alkohola.

Njegov naslednji album I Can Stand A Little Rain je izšel poleti leta 1974, na katerem je tudi priredba pesmi Billyja Prestona, You Are So Beautiful, ki je bila top 5 uspešnica in še danes velja za eno njegovih najlepših ljubezenskih pesmi. Že takoj januarja 1975 je izdal še en album Jamaica Say You Will, se spet podal na turnejo, a je imel veliko težav, predvsem zaradi prekomernega pitja.

V naslednjih desetih letih je izdal albume Stingray (1976), Luxury You Can Afford (1978), Sheffield Steel (1982), Civilized Man (1984), Cocker (1986), predvsem pa je veliko uspeha doživel z dvema filmskima pesmima. Prva je bila Up Where We Belong leta 1982, duet z Jennifer Warnes, iz filma Oficir in gentleman, za katerega sta prejela grammyja. Druga pa je bila You Can Leave Your Hat On, pesem Randyja Newmana, ki jo je Cocker posnel za film Devet tednov in pol (1986), v katerem sta blestela Kim Basinger in Mickey Rourke. Posebej uspešen je bil tudi album Unchain My Heart (1987) z naslovno pesmijo Raya Charlesa ter One Night in Sin (1989), na katerem je uspešnica When the Night Comes.

Cocker je svojo na novo ustvarjeno popularnost nadaljeval tudi v devetdesetih z albumi Night Calls (1991), Have a Little Faith (1994), Organic (1996), Across from Midnight (1997), No Ordinary World (1999). Iz tega časa pa so znane njegove priredbe Summer in the City, Could You Be Loved, First We Take Manhattan in druge.

Podobno se je njegova glasbena pot nadaljevala tudi v novem tisočletju. S polnimi dvoranami in milijoni zadovoljnih poslušalcev po vsem svetu. Podobno kot Johnny Cash na ploščah American Recordings pa je posnel svoje priredbe pesmi novejših izvajalcev npr. Never Tear Us Apart (INXS), One (U2) in Everybody Hurts (R.E.M.), ter starih favoritov Jealous Guy (John Lennon), I Put a Spell on You (Screamin' Jay Hawkins) ali What's Goin' On (Marvin Gaye). Priredbe je zbral na albumu Heart & Soul (2004), z njimi pa je nadaljeval tudi na naslednjem albumu Hymn for My Soul (2007). Leta 2010 je izdal album Hard Knocks, 2012 pa 22. studijski album Fire It Up.

Pevec je prejemnik številnih glasbenih nagrad, kraljica Elizabeta II. pa ga je je odlikovala z redom Britanskega imperija za doprinos h glasbi. Večkrat je koncertiral tudi v Sloveniji, nazadnje smo ga lahko videli in slišali leta 2010, ko je nastopil v ljubljanskih Stožicah. Cocker je po dolgi bitki s pljučnim rakom umrl na svojem domu v Coloradu, star je bil 70 let.

"S težkim srcem sporočamo, da je sinoči umrl naš dragi Joe Cocker. Brez dvoma je bil najboljši glas rock'n'rolla, kar jih je kdaj prišlo iz Velike Britanije – in tak je ostal vse življenje. Neizmerno talentiran – prava zvezda – a prijazen in skromen človek, ki je rad nastopal. Vsak, ki ga je kdaj videl nastopati, ga ne bo nikoli pozabil. Dvakrat je nastopil na Woodstocku, njegova izvedba pesmi With A Little Help From My Friends je še desetletja kasneje vznemirjala množice, bil je preprosto edinstven. Imeli smo čast delati s tem čudovitim človekom skoraj 30 let. Radi smo ga imeli in nemogoče bo zapolniti praznino, ki jo je pustil v naših srcih," je v izjavi za javnost zapisal njegov agent Barrie Marshall.